Tretji četrtek v maju je postregel z oblačnim in meglenim jutrom. Ko smo odšli od doma, je rahlo deževalo. A Svizci smo se vseeno odločili za pohod. Skupaj z Logatčani se nas je zbralo trideset, ki smo se odpeljali proti Planini pri Postojni. V programu smo namreč imeli pohod na Petričev hrib.

Vodiča Sonja in Frenk, ki se nam je pridružil zaradi dobrega poznavanja terena, sta staknila skupaj glavi in se odločala. Na Petričev hrib namreč vodi travnata steza, po kateri bi bilo zoprno hoditi v mokrem. Če bo deževalo, bi bila najboljša varianta pohod okoli Rakovega Škocjana. Tretja izbira pa je bila pohod okoli Petričevega hriba po gozdnih cestah, ki je na koncu zmagala.

Oboroženi z dežniki, poleg druge pohodniške opreme seveda, smo se začeli vzpenjati po strmem klancu. Nekdo je zaskrbljeno vzdihnil: ”Da le ne bi začelo rositi!” Pa mu je kolegica korajžno odgovorila: ”Naj kar rosi na nas še dolga leta!” Res smo že v letih in včasih malo betežni, a se ne damo. Ko smo počasi premagali strmi klanec in prišli na položnejšo gozdno pot, ki je vodila skozi precej poškodovane gozdove, smo se lahko posvetili pogovorom, kajti videli se nismo od aprila. Premleli smo vse: od kuharskih receptov, semen, sadik, bolezni, čajev in zdravil do najnovejših dogodkov doma in po svetu.

Spotoma nas je Sonja opozarjala na rastlinje, ki je raslo ob poti – medeniko, rumeni podraščec, dišeči salamonov pečat, dolgolistno naglavko, puhastolistno kosteničevje... Malo višje so nas presenetile šmarnice, ki so se na tej višini šele sedaj dobro razcvetele. Tako smo prispeli do romarske cerkve sv. Marije in naredili postanek za malico. Od tam smo jo ubrali proti 873 m visoki Grmadi in zavili proti lovski koči. Oblaki, ki so zjutraj grozili z dežjem, so se s pomočjo vetra odpravili proti vzhodu in od časa do časa je skozi oblačno kopreno celo posijalo sonce. Pri lovski koči se nam je proti jugu ponudil razgled na Postojno in okolico, pa na Cerkniško jezero s Slivnico v ozadju. Malo južneje so se raztezali Javorniki. Po oddaljeni avtocesti so švigali avtomobili skozi prometno zelo pomembna 612 m visoko ležeča Postojnska vrata. Za nami pa se je raztezala gozdnata planota Hrušica.

Počasi smo se odpravili v dolino. Pot je vodila mimo pobočij, bogato poraslih s čemažem. Na sedlu se je odprl razgled na 937 m visoki Petričev hrib, ki ga “krasi” bunker. Vrha tokrat nismo osvojili, a smo ga vsaj videli. Na nasprotni strani pa sta kraljevala strma in s travo porasla Lipovec in Špilnik, oba visoka preko 1000 m.

V Lohači smo se vkrcali v avtobus in se po cesti, ki je bila posebej zgrajena za prevoz velikanskih debel, potrebnih za jambore  ladij,  ki jih niso mogli prevažati po cestnih ridah pred Postojno, odpeljali proti Logatcu. V gostilni Pri Kramarju nas je že čakal okusen in izdaten ričet.

Verjeli ali ne, ko smo prispeli na Vrhniko,  je čez pol ure začelo močno deževati.

Lahko rečemo samo - s hrabrimi je sreča!

Napisala: Rada Pišler

 Fotografije: Sonja Zalar Bizjak