Vožnja po ožji asfaltni cesti se je hitro končala in spremenila v utrjeno makadamsko. Že izstop iz avtobusa in pogled okrog sta nam povedala, kako razpredene so gozdne poti, burja pa nas je opozorila, da je tukaj njen dom.

Pot smo pričeli po kolovozu in po stezah, ki vodijo med delno suhimi travniki, na katerih so močni burji kljubovali primorski šetraj, strupena preobjeda, ciklame, suha stebla košutnika. Tudi listopadna drevesa mokovca, borovci, grmičevje rdečega šipka in suha borova drevesa so ponosno kazala svojo lepoto. Ponekod so obrasli s travo vidni tudi ostanki vojaških objektov.

V prijetnem vzdušju, s krajšimi postanki in z novimi pričeskami, katere je s svojo vztrajnostjo oblikovala burja, smo se povzpeli na vrh Velike Milanje, od koder smo gledali Nanos, Vremščico, Slavnik, Učko in Kvarnerski zaliv. V naši bližini smo lahko pogled usmerili na 948 m visoki vrh Milanka in na 1030 m visoki vrh Bele ovce. Na njem se vidijo bleščeče bele skale, ki so podobne ovcam na paši.

Do avtobusa smo se v koloni po travniku, med šopi trave in ob spremstvu mogočne burje spustili mimo 10 m visoke mogočne skale, imenovane Zob, ki nam je za kratek čas ponudila svoje zavetje.

Zadovoljni nad lepim, lahkotnim pohodom po kraškem svetu Notranjske ter s prečiščenimi pljuči smo zaključili pohod.

Hvala vodniku Milanu za prijetne ure druženja.

Besedilo: Vesna Stare

Slike: Milan Jerman