V mesecu novembru so se kar vrstili turobni, oblačni in deževni dnevi, zato nam je prvi  težko pričakovani pohod v novembru  odpadel. 

Le kaj bo  drugi torek v mesecu? Kar pet tednov se že nismo videli na pohodu!

Pa je prišla dobra novica iz ARSA, da bo na Primorskem sijalo soooonce.  Tja bomo šli, na sonce in po razglede, na Kokoš, seveda. 

Že od Postojne dalje so se naši upi potrjevali, da smo se odločili prav. Divača se je že kopala v soncu, v Lokvi smo zavili proti nekdanjemu mejnemu prehodu Lipica in veselo zakoračili po Lipiški gmajni proti našemu cilju nad vasmi Lokev, Vilenica in Lipica, na Kokoško po primorsko.

Narava se je že spravila k počitku, le posamezni listki rdečega ruja so še spominjali  na žareče  grme, ki jeseni krasijo kraške gmajne.

Vse je spokojno mirno, le zagreti kolesarji in tekači ter mi veselo rinemo proti vrhu hriba ( 674 m) in se spogledujemo s soncem. Hrib je prepreden z mnogimi potkami, mi smo izbrali kar makadamsko. Nihče ni  razmišljal, da je pot speljana ob meji z Italijo, a danes to ni več pregrada, preko katere se ne sme. Po premagani poti smo bili nagrajeni še  z razgledom proti Tržaškemu zalivu in s slučajno odprto planinsko kočo. 

Rahel veter, ki nas je spremljal večino poti, se je umirjal, mi pa smo zavzeli najbolj osončene kotičke pri koči. Kako prijetno je bilo martinčkanje na šestnajstih stopinjah in vdihavanje pravega svežega kraškega zraka!

Še malica je bolj teknila.

Šele ko smo se vračali nazaj, smo opazili, kakšne razrite »njive« puščajo za sabo divji prašiči. Najbrž jih je na desetine in mnogo preveč, ki iščejo hrano pod zemljo.

Prekmalu smo bili pri našem oranžnem lepotcu, zato smo se še nekaj časa pogovarjali o lepo preživetem dnevu na svežem suhem zraku.

Ob povratku pa smo si v Divači privoščili še malo kofeina in teina, da bomo lažje sprejeli sivino, v katero smo se vračali.

Zapisala: E. Brelih

Slike: Željko Jadanić