Svizci na Mirni gori

Oktobrsko jutro, ki se je prebujalo s čudovito jutranjo zarjo, je prehajalo v prelep jesenski dan. Med vožnjo po Dolenjski smo občudovali skrbno obdelana polja in pokošene travnike po gričevnati pokrajini. Kar nekaj časa nas je spremljala bleščeča Krka, ki smo jo prečkali pod gradom Soteska, kjer smo zavili proti Beli Krajini. Izstopili smo v vasici Vrčice, kjer smo se po gozdni cesti pričeli vzpenjati proti Mirni gori, najvišjemu vrhu na jugovzhodnemu predelu Kočevskega Roga.

Mirna gora je mnogo prijaznejša od drugih vrhov tega pogorja. Kraški apnenec marsikje prekrivajo nepropustne kamnine, zato je tu več potočkov in luž, ostalo pa je tudi več nekdaj poseljenih krčevin kot drugod. Pobočja gore porašča gozd, v katerem prevladuje bukev, najdejo pa se tudi brest, lipa in drugi listavci, ki jih je jesen že lepo obarvala. Ko je potegnil veter, se je rumeno-rjavo listje usipalo na naša ramena in polegalo po tleh, da nam je šelestelo pod koraki.

Po skoraj dveh urah hoje, s predahom za malico, smo prispeli v Planino, zadnje naselje pod vrhom. V bližini smo si ogledali pokopališče kočevskih Nemcev – Kočevarjev, nekdanjih prebivalcev tega območja. Po učni gozdni poti smo se počasi vzpenjali proti Planinskemu domu na Mirni gori. Gozdarji so s prijazni napisi lepo predstavili vrste dreves in njihove značilnosti. Niso pozabili niti na rože in tipične živali tega področja. Premagali smo še zadnjo strmino in prispeli do planinskega doma, kjer se nam je odprl čudovit pogled na Belo Krajino in poplačan je bil ves trud.