Zarja se je dvigala nad "morostom", ko smo se odpravili proti Slovenski Istri. V Gračišču je hladno zapihalo. Stopili smo v zavetje istrskih hiš z dvorišči za kamnitimi zidovi in pred cerkvijo sv. Nikolaja zavili desno mimo ograjenega vrta ter pri zadnji hiši stopili na stezo med zlatorumene listavce v pobočju Lačne ter se po kratkem vzponu znašli pod bori in stolpom na Lačni (451 m). Pot v smeri Mlinov je vodila ob kameni ogradi in mimo ostankov prazgodovinskih gradišč na prostrane planjave trav, kamenja, grmov rešeljike in rdeče rumenega ruja med redkimi borovci, kar kaže, da se tudi to področje zarašča. Obstali smo na robu planote in gledali pod nami Gračišče in Gračiško valo, kot dolini pravijo domačini. Prečili smo vrh Krog (411 m) in pri tabli za Kuk krenili proti borovemu gozdiču s kovinskim križem in drogom, ki označuje vrh (498 m). Veter je razpihoval oblake, da smo lahko uživali v razgledih od Tinjana in Trsta do Kraškega roba s pobeljenim Slavnikom v ozadju ter opazovali, kako se za hribovji na jugu rojevajo premikajoči kopasti oblaki.
S Kuka smo se odpravili mimo tabel za Lačno, Kuk, Slavnik in Tri Učke navzdol proti Movražu in se ozirali na barvitost ruja, ki se je širil pod bori in hrasti vse do prepadnih sten nad Movražem, slikovito vasjo na robu Movraške vale, katero smo prečkali po travnikih in poljih ob sveže obrezanih vinogradih ter vstopili na stezo, ki nas je ob lesenih križih Križevega pota vodila navzgor po goličavah hriba Gradec (509m). Tik pod robom planote smo preskočili nasip kamenja, ki je ostanek prazgodovinskega gradišča. Med borovci in rujem smo med cipresami ugledali cerkev sv. Kvirika z obzidjem in pokopališčem, za vodnjakom ob cesti pa se je med listjem ruja na vzpetini nahajala Sočerga, kamor smo se spustili po asfaltu in tako zaključili še en izlet Sončkov.
So kraji in pokrajine, ki se človeka dotaknejo, da si drugačen, ko jih prehodiš. Njih samota in divjina je v šepetu vetra, njihova trdoživost osupne, saj kljubujejo burji, medtem ko upogiba bore in trga listje z ruja pa ga ne more vsega osuti, ker že kje najde zavetje, da v pozni jeseni z nadihom rdeče prepleta razbrazdane predele tega dela Istre.
In ni pomembno, ali je ruj osut ali neosut. Da le veš zanj, sem previdno razvezala "ruzak" in pobožala drobno vejico z nekaj rdečimi listi.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak
