Marsikdo, ki še ni bil na Srednječavenski poti, si le težko predstavlja, kaj vse lahko na njej vidi in doživi. Slikovita pot na pobočju pod Čavnom ponudi doživetje značilnih kamnitih poti in čudovitih razgledov na Vipavsko dolino, ob pravem vremenu tudi poglede na morje ter hribe v daljavi. Pot je Sončke že nekaj časa vabila, da jo prehodimo. In na tretji torek v aprilu smo se podali po njej. Začetek pohoda smo si še malo obogatili, saj smo najprej krenili na Veliki Modrasovec (1353 m).

Samo ime vrha je kar povedno, saj ob toplih dneh ni težko srečati plazilce s podobnim imenom. Ker je bilo hladno in je pihala mrzla burja, se nam ni bilo treba bati tovrstnega srečanja. Z Modrasovca smo se po prijetni gozdni stezi spustili do koče Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m) in od tam še do Koče na Mali gori (1034 m).  Na pobočjih Male gore je mogoče najti raznoliko rastlinje, tudi endemit – rebrinčevolistno hladnikijo, ki raste le v nekaterih predelih Trnovskega gozda. Valovita s travo in grmičevjem porasla planota Mala gora nosi zanimive zgodbe iz življenja kmetov.  Nekdaj, nazadnje še leta 1964, so v mesecu avgustu kmetje iz vasi Kamnje za več dni prišli na Malo goro. Pokosili in posušili so travo in nato seno znosili v dolino po poti, ki se po njih imenuje Pot koscev in grabljic. Po njej smo se za cca 100 višinskih metrov spustili do Srednječavenske poti, ki poteka po pobočju Čavna malo gor in dol v višini okoli 900 m.

Po sredini objame vzhodni in južni del Čavenskega pogorja v smeri proti Vitovljam. Je prijetna, raznolika, večji del tudi mehka zaradi odpadlih iglic.

Del, ki smo ga prehodili Sončki, je morda nekoliko bolj zahteven. Sprva smo hodili po ozki stezi, ki je bila na eni strani naslonjena na večje kamnite stene, na drugi strani pa se je pobočje strmo spuščalo proti dolini. Potreben je bil pozoren korak, kot ga sicer od pohodnika terja hoja v »zaresnih hribih«. Jeklenice, nameščene na ožjih in izpostavljenih odsekih, doprinesejo k temu občutku in nudijo dodatno varnost.

Prečili smo tudi nekaj krajših melišč, kar nas je presenetilo. Ves čas pa smo lahko občudovali različne cvetlice: avrikelj je v prisojnih legah že odcvetel, ne pa v senčnih, videli smo  nežno roza cvetoči  dišeči volčin, rumeni gozdni šebenik, šmarno hrušico z nežnimi cvetovi in sivkastim poprhom na listih, alergeni jesenček tik pred cvetenjem, spomladansko resje v odcvetanju, sem in tja je že cvetela kakšna šmarnica. V skalnih razpokah se je našlo rumeno milje in žanjevec,  pod skalami na skromnih tleh je že sramežljivo odpiral cvet Clusijev svišč. Našla se je tudi deljenolistna vijolica, edina z globoko izrezanimi listnimi ploskvami.  Pravo razkošje cvetja!

Pohod smo zaključili malo pred kamnolomom na cesti Predmeja - Lokavec, kjer večina pohodnikov običajno vstopi na Srednječavensko pot.

 Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Danica Kos,

GPS zapis: Srečko Kenk