Zarja  se je dvigala nad "morostom", ko smo se odpravili proti Slovenski Istri. V Gračišču je hladno zapihalo. Stopili smo v zavetje istrskih hiš z dvorišči za kamnitimi zidovi in pred cerkvijo sv. Nikolaja zavili desno mimo ograjenega vrta ter pri zadnji hiši stopili na stezo med zlatorumene listavce  v pobočju Lačne ter se po kratkem vzponu znašli pod bori in stolpom  na Lačni (451 m).  Pot v smeri Mlinov je vodila ob kameni ogradi in mimo ostankov  prazgodovinskih gradišč na prostrane  planjave  trav, kamenja, grmov rešeljike  in  rdeče rumenega ruja  med redkimi borovci, kar kaže, da se tudi to področje zarašča. Obstali smo na robu planote in gledali pod nami Gračišče in Gračiško valo, kot dolini pravijo domačini.  Prečili smo vrh Krog (411 m) in pri tabli za Kuk krenili proti borovemu gozdiču s kovinskim križem in drogom, ki označuje vrh (498 m).  Veter je razpihoval oblake, da smo lahko uživali v razgledih  od Tinjana in Trsta do Kraškega roba  s pobeljenim Slavnikom v ozadju ter opazovali, kako se za hribovji na jugu rojevajo premikajoči kopasti oblaki. 

S Kuka smo se odpravili  mimo tabel za Lačno, Kuk, Slavnik in Tri Učke navzdol proti Movražu in se ozirali na barvitost ruja, ki se je širil pod bori  in hrasti  vse do prepadnih sten nad Movražem, slikovito vasjo na robu Movraške vale, katero smo prečkali  po travnikih  in poljih ob sveže obrezanih vinogradih ter vstopili na stezo, ki nas je ob lesenih križih Križevega pota vodila navzgor po goličavah hriba Gradec (509m). Tik pod robom  planote smo preskočili nasip kamenja, ki je ostanek prazgodovinskega gradišča.  Med  borovci in rujem smo med cipresami ugledali cerkev sv. Kvirika z obzidjem in pokopališčem,   za vodnjakom  ob cesti pa se je med listjem  ruja na vzpetini nahajala Sočerga,  kamor smo se spustili po asfaltu in  tako zaključili še en izlet Sončkov.

So kraji in pokrajine, ki se človeka dotaknejo, da  si drugačen, ko jih prehodiš.  Njih samota in divjina  je v šepetu vetra, njihova trdoživost osupne, saj kljubujejo burji, medtem ko upogiba bore in trga listje z ruja pa ga ne more vsega osuti,  ker že kje najde zavetje, da v pozni jeseni z nadihom  rdeče prepleta razbrazdane predele tega dela Istre.

 In ni pomembno, ali je ruj osut ali neosut. Da le veš zanj, sem previdno  razvezala "ruzak" in pobožala  drobno vejico z nekaj rdečimi listi.

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak