To lahko trdimo Zimzeleni, ki smo v torek, 13. januarja 2015, prehodili Območje živega muzeja Krasa od Sežane do Lipice in to lepoto tudi doživeli.
V sončno torkovo jutro smo se popeljali na nepozaben, doživetij poln dan, ki nam ga je obogatil vodnik Milan, rojen Krašev`c. Njegova pripoved o rodnem Krasu in o ljudeh s Krasa je bila prežeta s toplino, čutili smo lahko njegovo večno povezanost z rodnimi koreninami. Spoznali smo, da so lepote Krasa raznolike in neizmerne, da jih lahko vidimo vsak trenutek ob kateremkoli letnem času, samo odpreti je potrebno oči in dopustiti duši, da čuti. Doživeli smo »Milanov jagodni izbor« lepot s Krasa. Kaj si lahko popotnik želi še več?
Prve korake po območju Živega muzeja Krasa smo začeli na obrobju Sežane in se usmerili na pot raziskovanja kulturne in naravne dediščine. Ogledali smo si Novo štirno, eno redkih ohranjenih, ki je bila zgrajena 1822 leta za potrebe pitne vode vaščanov Sežane in Orleka. Kraški svet nas je na vsakem koraku spominjal na sožitje narave in človeka. Kraševci, ki so se skozi stoletja preživljali s kmetijstvom, so si za ohranjanje koščkov zemlje pred burjo, gradili suhe zidove in kraške pastirske hiške iz neobdelanega kamna, ki so ga pobrali v naravnem okolju. Na ta način so označili svojo posest in hkrati čistili pašnike in travnike, saj je bilo nekoč potrebno za preživetje ohraniti in obdelati še tako majhen košček rodovitne zemlje. Vse okrog nas je bilo polno še vedno ohranjenih suhih zidov, ogledali pa smo si tudi tri različne pastirske hiške.
Značilnosti kraškega sveta so tudi doline, vrtače, udornice in jame. Ogledali smo si Golokratno jamo, ki spada med največje udornice na krasu, saj sega v globino 120 metrov, ima 65 metrov premera in je v bližini Orleške smodnišnice.
Popotnik na Krasu se lahko vedno znova čudi stvaritvam narave, ki jih je le-ta izoblikovala iz kamna in jih naredila edinstvene, in to smo doživeli tudi mi. Ogledali smo si naravno formo vivo iz kamna, kjer se je narava poigrala s površinskim apnencem in izdolbla čudovite podobe v obliki žlebičev, škrapljišč, škaun, kamnitih gob, …. Med njimi najdemo tudi orjaške osamelce, ki so jih skozi tisočletja izklesale korozijske sile in ustvarile podobe živali,
predmetov, bitij… Naslanjajo se drug na drugega in ustvarjajo najrazličnejše špranje, mnogi pa so poraščeni tudi z lišaji in mahovi.
Doživetij polni smo pot zaključili v Lipici, kjer smo se posladkali in okrepčali z dobrotami slavljencev – Ivanke in Jožeta.
Zapisala: Ana Potočnik
Fotografije: Milan Jerman
