Planinsko društvo Vrhnika je 22. marca 2014 organiziralo  čistilno akcijo z namenom, da se  po žledu ponovno usposobi za uporabo markirano pot Blatni dol – Planina in da se pobere  odmetane smeti na področjih pod Planino. Dve tretjini udeležencev akcije se je z vodjem  in člani Markacijskega odseka društva zbrala pri Štirni ob sedmih in se napotila na  področje Blatnega dola,  preostala tretjina planincev prostovoljcev pa se je zbrala uro kasneje in se  skupaj s predsednikom društva lotila pobiranja v naravo odvrženih smeti. 

Začeli smo pri  kasarni na Stari Vrhniki.  Napredovali smo počasi, meter za metrom. Minila  je zima,  grmovje  in drevje še ni ozelenelo, pa tudi trava še ni bila tako visoka, da bi prekrila odmetane zaklade odpadkov, ki pristanejo  za  robovi cest in se ponekod primejo tudi na grmovje. Zelo zanimivo je bilo, kaj vse nam je uspelo najti in izvleči izza grmovja, ko smo se čisto  malo pomaknili po kolovozih v notranjost na robove jas.  V manjših in večjih vrtačah pristajajo vreče z odpadki, tudi takimi, ki bi se razgradili v naravi, če jih človeška  logika ne bi zapakirala v vrečke kot  so recimo obrezane smreke in ciprese, pa tudi odvrženi organski odpadki živali.  Celo pasje kakce  je bilo mogoče najti  v grmovjih ob poteh,  zavezane v PVC vrečke. So pa tudi posamezniki, ki odvečno šaro namečejo na kup in je bilo potrebno le zakuriti in počakati, da je ogenj pogorel, pa je od navlake vej in lesa ostal samo kup lesnega pepela.  Nekje so ravno to soboto pospravljali tudi doma in se je  odvečen gradbeni material z ostanki železja nenadoma znašel streljaj od udeležencev akcije, kot zasipni material za manjšo vrtačo. Kot da lastnim očem ne moremo verjeti, smo zaprepadeni gledali za traktorsko prikolico, ki se je prazna vračala proti Vrhniki. Če nas ne bi starejši gospod na traktorju zagledal prej kot mi  njega in se nebi tako hitro odpeljal, bi mu povedali, da lahko gradbene odpadke pelje le 2 km dlje in jih varno odloži na urejeno deponijo Tojnice, ki  deluje tudi ob sobotah. Ob nenavadnih najdbah so se zelene in črne vreče  hitro polnile. V prašnem grmovju ob tankovski, smo našli še bolj prašno, pred časom odvrženo tablo, ki je najverjetneje nekoč  pri Štirni  vabila na markirano pot proti Planini.  Zanimivo bi bilo izvedeti, kdo je njen avtor?

Očistili smo tudi teren ob poti  Hamex - tankovska cesta  in ob vstopu na markirano pot Hamex – Planina,  poskušali naravnati betonski količek s tablo, ki je opozarjala na zaprto pot in naj bi planince še vedno opozarjala na previdnost pri hoji proti Planini.  Obhodili smo  robove poti, kolovoze in bližnje ozelenele razgledne jase, od koder so v naše vreče romali robčki, pločevinke piva,  prazni tulci petard od zasebnih praznovanj in še kaj se je  našlo, kar sodi v zasebnost ljudi, pa kot kaže nekateri ne mislijo tako.  

Na  našem »čistilno raziskovalnem pohodu«  smo na nekem kolovozu opazili zanimiv udor, ki najverjetneje predstavlja vhod v še eno kraško jamo ali brezno v obširnem kompleksu jam pod Planino.  Pisano cvetje ob poteh  je znanilo prihajajočo pomlad,  pogled na  brstenje  bukev v okolic  pa  je opogumljal, da  je tudi narava  pričela s počasnim a vztrajnim celjenjem ran, ki jih je  naredil februarski polom zaradi žleda.   Pogled se mi je ustavil na čemažu, ki je  tudi že pognal z gozdne podrasti, listja šmarnic ni bilo še videti vmes,  malo niže,  na dnu večje vrtače  pa je  samevala  velika  modra vreča. Podrto drevje in vejevje  je onemogočalo, da bi jo odstranili.  Počakala bo na ugodne čase, da se jo bo odpeljalo tja, kamor sodi, mi pa smo se počasi »prebili« do Štirne, očistili  še robove ceste v smeri Gabrč in ob predvidenem času zaključili akcijo z okusno malico  pri Jožetu na Storževem griču, kjer so odprta pašnja in pridne roke nekdaj zarasle predele spremenile v valoviti svet manjših vrtač, ki dajejo  zakraseli pokrajini  pod Planino poseben čar.                                                                                                                        

Besedilo in fotografija: Marija Dolinar