V torek, 8. 10. 2019, smo se podali na 1106 m visok Jelenk nad Spodnjo Idrijo, ki se strmo dviga med rečicama Idrijco in Kanomljico  v Idrijskem pogorju. Pot iz Spodnje Idrije se je začela takoj strmo vzpenjati. Ko naselja že nismo več videli, se je gozdna pot razširila predvsem zato,  ker so po tej poti v zadnjih letih spravljali iz gozda podrta drevesa, ki so se pred leti  podrla zaradi močnega žleda. V zadnjem času pa je gozd napadel še lubadar.

Vreme je bilo prelepo. Pod Kendovim vrhom  smo šli mimo osamljene kmetije in vsi smo bili navdušeni nad lepoto pokrajine. Le-ta je, kljub temu, da smo na trati še videli ciklame, črno deteljo, svišč, ivanjščice, grintavec,  že veliko jesenskega podleska,  se že pogumno spreminja v jesenske  barve. Na travnatem pobočju smo zagledali manjši zaselek, kjer smo opazili tudi hišo v gradnji. Lepo! Ljudje se ponovno vračajo v te zanimive  kraje.

Na vrhu smo si malo privezali dušice in ker od tu, zaradi zaraščenosti ni bilo razgledov, smo se odpravili do malo oddaljenega razgledišča. Tu se nam je odprl prekrasen razgled na obširno Šebreljsko planoto, zadaj pa  Tolminske gore, Matajur in Karnijske Alpe  ter Blegoš, Ratitovec, Porezen, Črno prst Ermanovc  in del smučišča Črni vrh. Ko smo že odhajali, se nam je prišel v vsej svoji lepoti poklonit še postaven gams.

Kljub temu, da smo po poti navzgor videli veliko dežnikaric in ob spustu še sirovk, ker smo lepo vzgojeni in spoštujemo naravo, tega nismo nabirali.

Pod vrhom nam je Frenk pokazal vhod v italijanski bunker iz leta 1941. V tem bunkerju so si pod zemljo Italijani uredili prostore za bivanje in skladišče za orožje.

Žal smo se v dolino spuščali po asfaltu. Kljub temu je bil to nepozaben izlet. Dobro smo se nahodili, tudi preznojili in predihali in s tem spet malo odložili začetek demence in drugih bolezni.

Da morajo celice v našem telesu dobiti čim več kisika, kažejo tudi vse raziskave v medicini (Nobelova nagrada). Tudi društvo  Spominčica opozarja da se demenca »odloži« z veliko gibanja in dobrimi prijatelji. Naša skupina deluje točno tako, saj je naš moto: hoditi, klepetati, se smejati, dobro in zmerno jesti in piti!

Hvala vsej družbi, predvsem pa vodičema Frenku in Jožetu za res lep dan!

Besedilo: Jelka Piškur

Slike: Stane Kržmanc

Film: Stane Kržmanc