Nasproti naše hiše na Robovi cesti je bila stara hišica v slabem stanju. V tej hiški je stanovala zelo debela ženska z dvema sinovoma Lojzom in Mihom. Ti so živeli v spodnjem prostoru, ena soba je zadostovala za kuhinjo, spalnico in dnevno sobo. Zelo skromni so bili. V zgornjem prostoru je živela teta, ki je bila kar razgledana in dobra ženska. Vsak večer je šla peš k maši k sv. Pavlu. Še sedaj jo vidim, kako je s seboj nesla pod pazduho plet, da se je v cerkvi lahko ogrnila. Tudi za pogovor je bila prijetna. Poleg hiške je bilo navadno stranišče še na »štrbunk«. Ko je bila ura osem zjutraj, je zelo debela mama nesla veliko nočno posodo »kahlo« izpraznit v stranišče. Nočna posoda je bila zelo velika, saj je bila ženska ogromna...
To so bili Marinovcovi.  V tej mali hiši je bilo premalo prostora za vse in tako sta Miha in Lojze postajala nestrpna en do drugega. Veliko sta se kregala, bila sta že odrasla možaka. Neko popoldne sta se celo stepla. Zunaj pred hišo so imeli eno slabo leseno mizo in dva stola.  Pretep se je začel s stoli in mizo. Vse je frčalo po zraku in vse sta razbila.

Še isto popoldne je Lojze vse spakiral in odšel v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Miha je bil malo poseben in je ostal doma pri mami.  Zelo si je želel, da bi imel ženo. Vedno je govoril, da si bo poiskal žensko in se poročil. To je bila njegova največja  želja.

Res je dobil neko žensko, ki ni bila iz naših krajev;  bila je suha, visoka in spete lase je imela. Kot otrok sem si jo zelo dobro zapomnila. Tudi poročila sta se. Še sedaj vidim, kako jo je nesel čez prag. Vendar srečna nista  bila dolgo. Večkrat mu je ušla in on jo je zelo objokoval. Toda vsakokrat se je vrnila. Vedno je govoril :

»Moja žena, moja žena, moja žena.« Zelo jo je imel rad in srečen je bil, da jo je našel. Imel pa je še poseben naglas, tako da je smešno izpadlo. Kar naprej jo je hvalil, kako dobro ženo ima.

Tisto zimo smo imeli veliko snega. Na Vrhniko je vozil še vlak in delavci so hiteli zjutraj na vlak za ob 6. uri. Bila je še tema. Tudi Mihova žena je šla na vlak, delala je nekje v Ljubljani. Zgleda, da mu je povedala, da se ne bo vrnila. Miha je tekel na vlak v samih spodnjih dolgih hlačah (»gatah«) in bos po snegu. Ne vem, kako smo to vsi videli tako zgodaj zjutraj, ampak vedno smo bili sosedje seznanjeni kaj se dogaja pri njih, ker so bili posebna družina.

Nikdar več se ni vrnila. Kakor je bil Miha srečen, ko  je dobil ženo, toliko bolj je bil nesrečen, ko jo je izgubil. Popoldne je jokal pred hišo in upal, da se še kdaj vrne, vendar se ni.

Brat Lojze je prišel čez nekaj let iz Nemčije na dopust z lepim avtom, moderno ženo Nemko in s hčerko, ki je bila tudi zelo lepa. Ko je videl, v kakšni bedi živijo doma, se je obrnil in odšel z družino.

Mama in teta sta kmalu umrli in Miha je ostal sam. Še nekaj časa je živel sam, nato so ga dali v dom Upokojencev na Vrhniki, kjer je živel do konca svojih dni.

Šurca  Fani