Na poznojesenski dan z značilno nizko oblačnostjo smo se Sončki odpeljali na Dobrovo. Pri osnovni šoli, kjer je dolgo obdobje poučevala naša vodnica Sonja, na kar jo vežejo lepi spomini, nas je pričakala njena nekdanja sodelavka Marta. Kot domačinka nas je skupaj s Sonjo varno vodila na »hišni hrib« Dobravčanov, na 602 m visoke Vrhe, vrh v JV delu Polhograjskega hribovja.

Pot ni markirana, je pa lepo sledljiva in uhojena. Večji del poti vodi po gozdu, kjer prevladuje rdeči bor. Gozdna tla so zaradi kislosti prsti, ki jo zagotavlja kamnina kremenov peščenjak, precej porasla z borovničevjem.. Marsikomu od nas so se pocedile sline ob misli na polno pest borovnic, ki se jih da nabrati v zgodnjem poletju. Opazili smo tudi za kisla tla značilno praprot – navadno rebrenjačo. Slovensko ime je ta praprot dobila po listih, ki spominjajo na rebra.

Proti vrhu so bori kar nekam izginili, po listju na tleh pa smo ugotovili, da prevladujeta hrast in pravi kostanj ter sem in tja kakšna smreka. Tudi sam vrh je obdan z listavci, ki v tem letnem času kažejo gole veje.

Drevje zastira poglede, tako da je bila dobrodošla razlaga naše »lokalne vodičke«, v kateri smeri je Polhograjska dolina in v kateri Horjulska dolina. Na vrhu so domačini postavili veliko mizo s klopmi, kjer smo si privoščili malico. Smo pa se pa tudi posladkali s pecivom, ki ga je Ani za svoj rojstni dan spekla za nas. Seveda smo se ji zahvalili s pesmijo.

Vračali smo se v smeri proti Hruševju. Sprva se je pot postopoma spuščala in smo jo veselo mahali proti dolini. Na približno polovici pa se je strmo spustila, kar nas je prisililo k zelo previdni hoji in upočasnilo tempo.

Vsi Sončki smo srečno zmogli tudi to. Dobre volje smo po približno treh urah zaključili pri avtobusu. Malo pred osnovno šolo smo se poslovili od gospe Marte s toplo zahvalo. Zapustil pa nas je tudi naš tokratni pasji spremljevalec z bližnje kmetije – prelep border coli, ki se nam je pridružil na začetku poti in veselo tekal pred nami in med nami. Med malico na vrhu je bil udeležen pri kakšnem mesnem delu sendviča, ki smo mu ga rade volje odstopili številni med nami.

Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografija: Tatjana Rodošek

GPS zapis: Srečko Kenk