Končno se nam je vse poklopilo: čudovito jesensko vreme, sončno in prijetno toplo, dobra družba, cilj, kot je bil predviden in veliko zadovoljstvo, ker se nam je uspelo spet povzpeti skoraj do 2000 mnv. Dan, ki se ga bomo z veseljem še velikokrat spominjali.

Zjutraj smo se še v megli odpeljali proti Pokljuki. Kot vedno nas je tudi tokrat Sonja seznanila z značilnostmi področja, kamor smo bili namenjeni. Pokljuka je visoko kraška planota na vzhodnem delu Triglavskega narodnega parka s številnimi kraškimi pojavi. V njenih smrekovih gozdovih je mogoče najti najrazličnejše gozdne sadeže in gobe, zato so pokljuški gozdovi znani kot gobarski raj. Bogastvo so tudi počasi rastoče smreke na nekoliko višjih predelih, ki jih zaradi odličnega resonančnega lesa uporabljajo za izdelavo godal. Na Pokljuki naletimo tudi na šotna barja, ki so ostanek ledeniškega delovanja.

Pohod smo pričeli pri partizanskem spomeniku Pri Rupah, potem ko sta nas Branka in Andrej, ki sta v oktobru praznovala rojstni dan, pocrkljala z dobrotami. Naš korak je bil v soncu in ob živahnih pomenkih kar energičen, zato je bil naš prvi cilj - Blejska koča na Lipanci, kmalu dosežen.

Med potjo smo občudovali zlate macesne in rumeneče listavce. Po kratkem postanku nas je večina nadaljevala proti 1965 m visokim Mrežcam. Pot nas je kmalu pripeljala do manjše izravnave z dvema majhnima »jezercema«. Nastala sta kot posledica pretežno površinskega kopa železove rude v preteklosti. Tabla ob poti nam je povedala, da je tu del slovenske geološke poti. Od tu naprej pa se je steza strmo dvigala, kar je bil kar zalogaj za naše noge. Bilo pa je vredno vsakega truda, ko se nam je odprl razgled na Triglav in njegove bližnje sosede, na mogočno Rjavino, Luknjo Peč na eni strani ter Viševnik, Mali in Veliki Draški vrh, Tosc, Vernar, Mišelj vrh, Mišeljski Konec, Kanjavec in vse vrhove vmes in malce bolj v ozadju.

Bilo je neverjetno lepo! In ko smo na vrhu Mrežc pogledali še v prepadne globine proti Krmi in na drugi strani proti Lipanci ter daleč proti vzhodu v dolino, smo bili nagrajeni za vse napore. Po malici v družbi planinskih kavk smo krenili nazaj h koči, kjer so že bili zbrani tisti naši Sončki, ki so se odločili, da raziščejo bližnjo okolico koče. Tudi oni so bili zelo zadovoljni z videnim in doživetim.

Za pot nazaj smo si izbrali smer preko planine Javornik in nato v smeri Šport hotela, kjer nas je čakal avtobus in nas zadovoljne odpeljal proti Vrhniki. Za zaključek nas je za Planino pozdravil sončni zahod.

 Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,

GPS zapis: Srečko Kenk