Septembra začnemo upokojenske pohodne skupine uresničevati jesenski del programa. Sončki smo se uspeli podati na pohod le enkrat, saj se je sicer lepo in toplo jesensko vreme prav na naš »pohodni dan« umaknilo dežju. Tako smo prvi torek ostali kar doma, saj je že zjutraj krepko deževalo. Za naslednji naš torkov pohod pa je fronta svoj prihod toliko zamaknila, da smo uspeli prehoditi Gozdno učno pot Draga pri Igu na robu Krajinskega parka Barje. Pot se dviga nad ribniki v Dragi, označujejo jo markacije belega lokvanja. Dolga je dobrih 3 km, je krožna in ni zahtevna. Opremljena je s 27 informativnimi tablami, ki obiskovalcem povedo, katera drevesa rastejo ob poti, opozorijo na manj znane pojave v gozdu in hkrati kažejo smer gibanja.

Začeli smo pri največjem ribniku v Dragi, kjer stoji tudi Lovski dom. Sicer je vsega skupaj 7 ribnikov, ki so nastali zaradi kopanja gline in gojenja rib, napaja pa jih potok Draščica. Danes ribniki in njihova neobdelana okolica nudijo zavetje številnim živalskim in rastlinskim vrstam, so tudi selitvena postaja ter prezimovališče ptic, v njih živi tudi zavarovana želva močvirska sklednica. Na vse to nas je vodnica Sonja opozorila takoj na začetku poti in ves čas pohoda.

Na poti proti vasi Dobravica, ki leži na najvišji točki, smo šli skozi pretežno bukov gozd, ki pa daje prostor tudi drugim drevesnim vrstam, kot so divje češnje in divje jablane, gorski javorji, gorski bresti, veliki jeseni. Kar precej je bilo tudi hrasta, belega gabra, smreke, lipe in drugega drevja. Najdemo tudi drevesa toploljubnega gozda, kot so rdeči bor, črni gaber in mali jesen. Posebej smo bili pozorni na drevo brek, ki ga je pri nas vse redkeje najti, njegov les pa je primeren za izdelavo glasbil. Pod drevesi pa so nas pozdravljale dišeče ciklame, najbrž bi se našla tudi kakšna goba, če bi se podali z gozdne poti. Pri cerkvi sv. Gregorja v vasi Dobravica so domačini ravnokar žagali divjo jablano in oreh. Prijazna ženica, ki je pobirala lesnike, nam je povedala, da kdaj pa kdaj v bližino vasi zaide tudi kakšen rjavi kosmatinec.

Na jasi, kmalu potem, ko smo zapustili vas, smo še v sončku pomalicali, nato pa se je začelo prav hitro oblačiti in pihati, kar je naznanjalo, da se vremenarji glede dežja okoli poldneva niso zmotili. Proti zahodu je postajalo vse bolj črno, slišalo se je oddaljeno grmenje, zato smo naš pohod skrajšali in prišli na avtobus tik pred hudim nalivom, ki nas je spremljal vse do Vrhnike. Čeprav pohod ni bil dolg, pa smo bili vseeno veseli, da smo se spet srečali in spoznali še eno zanimovost.

Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjan Rodošek