Sveže jutro pri Ruški koči in čokati cerkvici sv. Areha (Henrika) se je prebujalo v barvah jeseni, razlite med temno zelene smreke. Meglice pod nami so na nebo risale silhuete hribovij v daljavi. Tiho smo čez jaso stopili na gozdno pot, si kakor otroci močili prste z ostanki prvega letošnjega snega in se prepustili udobni hoji po pohorskih gozdovih, kjer zrak drugače diši, kjer listje le rahlo tlakuje poti, kjer so vse planje pokošene, kjer le na gozdnih posekah rastejo svetle zrele trave z dozorelimi cvetovi svečnika (svilničastega svišča).

Križišča so bila široka in planinske oznake so vodile pohodnike na vse štiri strani, mi pa smo pod pobočjem Sedovca, mimo Rečkega vrha prišli do Mariborske koče, kjer smo se greli na soncu in malicali, se sušili in razgledovali po okolici. S spomenika pri koči nas je resno gledal Ivan Šumljak, oče Slovenske planinske poti, po kateri smo hodili tudi mi.

Naslednji postanek je bil pri poznogotski cerkvi sv. Bolfenka s samostoječim zvonikom, ki je bila obnovljena po požaru leta 1950. Nekoč je zvonik imel balkon in v stavbi je bila soba za planince, tako da je Bolfenk bil prva planinska postojanka na Pohorju. Spomini na davne čase, smo prebrali na informativni tabli in se zagledali v 30 m visoko večdebelno bukev, ki je zaradi svoje rasti zavarovana kot naravni spomenik, nato pa smo šli navzdol do hotela Bellevue pri zgornji postaji Pohorske vzpenjače in se od tam odpeljali v Maribor do vznožja Piramide.

Po zložni poti smo se med vinogradi dvignili do grajskih razvalin, ki so tudi arheološko najdišče in imajo vodnjak ter prišli do Marijine kapelice na kraju, kjer je nekdaj stala kamnita piramida, a jo je strela uničila. Odprl se je razgled na Maribor, dolino Drave, na štajerske in koroške griče ter hribovja vse do Pece. Vrnili smo se do Treh ribnikov, opazovali račjo družino na mirni gladini in vodomet v ozadju. Nad ribniki so v zahodnem soncu žareli listavci, ko smo odhajali na avtobus.

Med vožnjo sem dremala in se sprehajala po petih pohorskih etapah, ki smo jih prehodili. Začutila sem strmino do Kremžarjevega vrha nad Slovenj Gradcem, veter, ki je vlekel čez Kope, dišeče trave in cvetje na Ribniškem Pohorju, razglede in svetleče kamne (mačje oko - sljuda) na Klopnem vrhu, hojo po podestih med rušjem na Lovrenških jezerih. Zavijanje vetra na razgledniku nad jezeri je odnašal glas planinske vodnice, da ni bilo, da bi kaj razumela in sem samo gledala, gledala zeleno morje rušja. Ups, planinska vodnica govori, avtobus je prispel.

Marija Dolinar, fotografije Tatjana Rodošek