Zadnji izlet pred poletnimi počitnicami smo Sončki prihranili za vrhove nad Soriško planino in se v svežem jutru zagrizli v strmo smučišče nad Litostrojsko kočo. Povzpeli smo se na 1549 m visoki Lajnar, ki nas je nagradil z razgledi na Porezen, Blegoš, Kojco, Črno prst. Pohodniki so veselo čebljali, gore pa so molčale in s svojimi sencami božale doline in grape pod sabo.

Z vrha smo šli navzdol do sedla in stopili na stezo v pobočju Slatnika (1598 m). Pot je položena v goro in ni naporna. Prepadni predeli so zavarovani z žico. Korak je včasih zastal zaradi občudovanja pisanih šopkov gorskega cvetja. Kranjske lilije (zlata jabolka) so oranžno žarele v nedostopnih strminah.

Dosegli smo vrh Slatnika  in se spustili nazaj na markirano pot, ki  nas je vodila mimo ostankov nekdanje tovorne žičnice do sklanega useka.  Z lijakaste kotanje so meketale ovce, mi pa smo nadaljevali pot in osvojili 1602 m visoki Možic. Vrh je podoben možicu, vklenjen v bunker in vraščen v svet nad Soriško planino. Prepustili smo domišljiji prosto pot, da se je izgubljala med gorami vse do Tržaškega zaliva na obzorju in Bohinjskega jezera v dolini.

Nazaj grede smo v križišču zavili  proti Šavniku. Iz skalovja je kukalo pisano cvetje, ki si je tu našlo svoj prostor pod soncem. Veter je  pihal čez  trave, cvetove pogačic in nizko rastočega ranjaka ter mešal ozračje z vonjem po materini dušici. Ponekod so se v travah skrivala rastišča arnike, redke rastline, ki sodi med zavarovane rastlinske vrste. V gozdu nad Vrhom Bače smo pogledali mejni kamen, ki je po Rapalski pogodbi razmejeval Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Na Vrhu Bače se je naši poti priključila steza s Črne prsti z oznako 1-slovenska planinska pot.  Po njej smo nadaljevali hojo do Lovčevega bivaka na Kaucah pod Lajnarjem. In navzdol skozi dišeče gozdove, vse do Petrovega Brda, kjer smo zaključili pohod.

Ko sem se bližala avtobusu, je pričelo rositi in drobne kaplje so nosile z gora pridih preteklosti. Ob sozvočju ljudi in narave sem tiho obsedela. Vrhovi nad Soriško planino so za en dan podarili Sončkom svoje zeleno razkošje, kamor sprejmejo vsakogar. Vabijo v svet pred vrati visokogorja. Le odločitev ni njihova.

Zapisala: Marija Dolinar

Fotografije: Sončki