V povabilu na prvi novemberski pohod je naša vodnica Sonja zapisala: ”V dolini megla, na višinah sonce in širni razgledi”. In smo se zapeljali na Vojskarsko planoto, na njen južni rob nad dolino Trebuščice ter doživeli zapisano. Vojskarska planota sodi k Cerkljansko-Idrijskemu hribovju. Na vseh straneh obdajajo planoto globoke doline s strmimi bregovi, zato so vsi dostopi do planote, ki sega nad 1000 m visoko, dolgi in zelo strmi.

Pohod smo začeli v središču vasi Vojsko, kjer so nas pozdravili dijaki iz bližnjega Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Prav prijetno je bilo srečati skupino zadovoljne mladeži, ki je tukaj preživljala nekaj sproščenih  dni v prelepem okolju.

Odpravili smo se mimo kmetij Kotlar in Jelenk proti Bendijskemu vrhu (1038 m). Pot ni bila naporna, saj poteka po rahlo valovitem svetu planote, kjer se razprostirajo travniki, senožeti in mešani gozdovi. Večino planote sestavljajo apnenci in dolomiti, ki pogojujejo oblikovanost površja. Vodoprepustni apnenec  tvori svet z značilnostmi krasa in njegovih pojavov. Kot zanimivost na Vojskarski planoti so dolomitni visoki kamniti stolpi, še posebej sta zanimiva dva skalna osamelca sredi travnika, ki smo ju občudovali na poti proti vasi Vojsko. Na planoti vlada gorsko podnebje, kjer so poletja sveža in relativno kratka, zime pa mrzle z dolgotrajno snežno odejo. Zato ne preseneča, da je na njej veliko prelepih terenov za tek na smučeh.

Na Bendijskem vrhu, kjer smo si na sončku pod osamelim macesnom z rumenimi iglicami privoščili počitek in malico, se nam je odprl pogled na Julijce, na Karnijske Alpe v daljavi ter še dlje na obzorju na Dolomite. Oko pa se je ustavilo na nasprotni strani, na strmih stenah Poldanovca  in grebenu, kjer se Trnovski gozd prevesi v globoko dolino Trebuščice. Neverjetno divje izgleda in skorajda nedostopno, čeprav iz  te doline vodi na Poldanovec pot, ki pa terja previden korak.

Nadaljevali smo po gozdni poti do kmetije Brdar, pod katero buči Brdarjev slap, prvi od štirinajstih v soteski potoka Gačnik. Pogled na slap in prelivanje potoka preko nekaj zaporednih kaskad ter njegovo nadaljevanje v globoki in divji soteski, ki je nedostopna nam običajnim popotnikom, je bilo resnično doživetje.

Od tu smo krenili proti kmetiji Gačnik, ki leži na delu planote, po kateri umirjeno teče potok Gačnik in na noben način ne nakazuje, da bo njegov tok v soteski imel povsem drugačen značaj. Tu smo tudi zaključili naš pohod. 

Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,

GPS zapis: Srečko Kenk