Hojo na  955 m visoki vrh s tremi imeni smo začeli pred trgovino v Begunjah in  po  markacijah med hišami stopili na stezo, ki nas je čez zasnežene travnike privedla v gozd.

 Na križišču poti smo zagazili v sneg in se po grapastem terenu povzpeli do večje jase, nekakšnega sedla. Sneg se je lesketal po pobočjih in gozd na desni, kamor smo krenili, se je rosno svetil zaradi dotikov jutranjega sonca na mokra debla in veje jelk in bukev. Prostranost gozdov, osamljene jase ponekod porasle z lesko,  so oddajale nadih samote in tišino v njih, dokler nismo zastali v strmini pred jaso z novim razcepom poti. Usmerili smo se na greben in po licih nas je pobožal hladen veter, ki se je proti vrhu še krepil,  tako da so z iglavcev pršile na  nas rosne kapljice včerajšnjih padavin. Vrh je očiščen in je nudil čist razgled proti Blokam, Slivnici, Cerknici in Javornikom. Pod nami  so pod zasneženimi strehami počivale vasi s področja Menišije, na čigar robu smo se nahajali.  Po isti poti smo se vrnili v zatišje znanega razcepa, od tam pa nadaljevali skozi gozd in pred vasjo Stražišče prišli na cesto proti Rakitni, kjer smo zavili proti vasi Kožljek. Mimo cerkvice sv. Ane v Kožljeku smo se vrnili v Begunje.

Avtobus nas je  nato skozi Cerknico  pripeljal v vas Dolenje jezero, kjer smo med sprehodom občutili divjo lepoto presihajočega jezera na Cerkniškem polju. Z valovi nakodrana modro zelena gladina je odsevala barvo neba in Javornikov. Na nasprotni strani je kakor na morskem bregu ždela Cerknica z zasneženo Slivnico, med hribovji na jugovzhodu pa je izstopala Križna gora.

Kasneje smo naredili še  en postanek  pod razvalinami gradu Hošperk (Haasberg) v Planini pri Rakeku. Tako grad, nekoč v lasti grofov Windischgratz, kot tudi mejni kamen iz leta 1926 pod njim, sta  nemi priči minljivosti nekega razkošja in časa, od katerega ostajajo le kamni, razvaline in kamniti zidovi, prerasli z bršljanom. 

Med vožnjo proti Grčarevcu smo s pogledi spremljali poplavljeno Planinsko polje in okoliške gozdove, moje misli pa so nizale dotike samotnega, skrivnostnega in neokrnjenega sveta, kjer smo hodili,  v želji, da jih ne bi nikoli pozabila.  

Zapisala:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Repnik

Zemljevid:    Srečo Kenk