Glede na vremensko prognozo je bil tokrat izbran rezervni cilj izleta in sicer smo se odpeljali v smeri Črnega vrha nad Colom, izstopili pa na ovinku nad Lanišem (Laniščem) ter se podali skozi mešani gozd proti razgledniku pod Srnjakom.

Spremljali so nas goloseki smrek in jelk, ostanki drevesnih štorov so sramežljivo razkrivali valoviti kraški svet vrtač in podzemnih jam, vejevje na kupih pa je dišalo po mokroti in iglavcih. V objemu gozda se korak umiri in srce se sprosti ob enakomerni hoji v koloni po dva, v gozdu je človek sprejet, ne glede na rane, ki jih morda le ta ima, saj je v njem v preteklosti pustošil žledolom in vetrolom, zadnja leta pa še lubadar, a gozd se ne da, po mehki stezi pod visokimi smrekami, ki so obstala, smo se približali razgledišču pod Srnjakom in osupnili nad belino Julijcev, Bohinjsko-Tolminskih gora na severozahodu, se razveselili Blegoša z belo kapo in Kamniško Savinjskih Alp na severovzhodnem robu neba, vmes pa smo prepoznavali znane kraje v dolinah in s pogledi rahlo drezali v hrbet Ljubljanskega vrha in Krima, ja drugačna sta s tega zornega kota.

Vrnili smo se na gozdno pot ter pri smerni tabli Rimska trdnjava ponovno krenili levo v pobočje Laniša in se kmalu znašli v notranjosti obzidja, obnovljene poznorimske trdnjave iz 4. stoletja, v sestavi rimskega obrambnega zidu med Ljubljano in Oglejem v Italiji, nakar smo ob raznolikem pomladnem cvetju sledili markacijam in mimo Vodice z izviri, od koder so nekoč rimski vojaki nosili vodo v trdnjavo nad nami, prišli navzdol med vrtačaste travnike. V sproščenih pogovorih smo naravnali korake proti Kalcam in ob kavici v lokalu blizu avtobusne postaje pričakali medkrajevni avtobus, ki nas je med živahnimi pogovori udobno pripeljal nazaj na Vrhniko.

Kratek, a do potankosti načrtovan izlet v tihoto hriba z balkonom, starodavna trdnjava, barvito cvetje spomladanskih torilnic, kranjskih in hladnikovih bunik ter navadnih volčinov so čas vračali iz preteklosti v sedanjost, v zaznavanje večnega kroga minevanja in življenja in tista pogleda v hrbtišča mojih dveh, Krima in Ljubljanskega vrha, sta mi prinesla popolno zadovoljstvo, neko čarobnost in hrepenenje, da bi vse že obiskane vrhe v okolici obredla še enkrat, saj pregovor, Enkrat ni nobenkrat, je resničen.

Marija Dolinar , fotografije Sonja Zalar Bizjak in Danica Kos