Neobetavna vremenska napoved, ki je obetala dež že v poznih dopoldanskih urah, je botrovala odločitvi, da za prvi majski pohod izberemo nekaj v bližini Vrhnike. Vodnica Sonja je predlagala kraško planoto Menišijo, ki se razteza od Pokojišča in Padeža proti Notranjskemu naravnemu parku v občini Cerknica. Teren je značilno kraški s številnimi vrtačami, spomladanskim rastjem na suhih travnikih ob poti in prelepim gozdom. Hodili smo po gozdni cesti in se ob čebelnjaku ob cesti seznanili s tem, kaj je pravzaprav gozdni med in kako ga čebele ustvarijo iz sladke mane listnih uši na mladih poganjkih hoje. Marsikomu je bilo zelo nenavadno in zdi se, da kdo ne bo več s takim navdušenjem segal po tej vrsti medu.

Po približno 4 km, že na področju občine Cerknica, smo s ceste zavili na stezico, ki nas je mimo lovske preže in provizoričnega lovskega strelišča pripeljala do edinega vodnega vira na tej kraški planoti, do izvira Brejnice.

Pravijo, da je voda v tem izviru zdravilna in da poživi človeka – nedvodmno, če pa gre za edini vir vode na tem koncu. Potoček, ki ga pri našem prihodu ni bilo videti na površini, že po slabih 100 m ponikne pod večjo skalo. Kot zanimivost je blizu izvira videti ostanke večjega betonskega bazena, ki so ga graditelji Rupnikove linije v času pred drugo svetovno vojno postavili za vodno oskrbo bližnjih obrambnih položajev. Kot ostali objekti Rupnikove linije pričajo o nekem zgodovinskem obdobju in takratnem načinu strateškega razmisleka.

Izvir Brejnice je bil naš tokratni končni cilj. Po obveznem skupinskem slikanju smo se napotili nazaj proti izhodišču. Kmalu nas je začel spremljati dež, ki je potrdil napoved vremenoslovcev ter pravilnost izbire cilja pohoda

Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: T.R.