Jutro 9. maja je bilo oblačno in hladno, nizki oblaki so segali do Smrečja. Vendar nas to ni odvrnilo od namena, da se preko Lavrovca povzpnemo na Goli vrh v masivu Žirovskega vrha. Na Lavrovcu nas je obdajala megla, ki je vztrajala že drugi dan, zato na heliografu ni bilo prežgane sledi, ki bi beležila sončno sevanje. Z vrha smo se ob gozdnem robu, polnem mladih jerebik,  spustili na cesto in po njej nadaljevali proti Golemu vrhu. Pri zadnji kmetiji smo poklepetali z gospodarjem, nato pa se ustavili pri bunkerju Rupnikove linije, nad katerim je vihrala slovenska zastava. Medtem, ko smo malicali, je prišel sogovornik s kmetije in odprl vhod v betonski bunker. Notranjost je delno obnovljena, ima lesen opaž, dva pograda, mizo in malo peč, po stenah so slike, uniforma, nekaj pušk, stari nahrbtniki …. V mislih smo se preselili v čas pred desetletji, ko so se narodi v Evropi  bali drug drugega in gradili obrambne linije.

Nato smo se preko travnikov povzpeli na sleme Žirovskega vrha in se v gozdu ustavili za ogled dveh mogočnih betonskih bojnih blokov, ki sta le nadzemni del slemenske utrdbe Goli vrh. Vojska Kraljevine Jugoslavije jo je ob pomoči domačinov gradila v letih 1940 in 1941, ko so se dela  zaradi pričetka 2. svetovne vojne ustavila. Utrdba ni nikoli opravljala naloge, zaradi katere so jo gradili. Pohod smo nadaljevali po širokem slemenu, poraslem z redkim drevjem, pod katerim so bujno cvetele borovnice. Na koncu slemena, nad kmetijo Bukovec stoji še nedokončan nov turistični objekt, od tu je v jasnem vremenu lep pogled na Škofjeloško hribovje in Julijske Alpe. Mi razgleda nismo imeli, zato smo po krajšem počitku nadaljevali pohod mimo kmetije Bukovec do vhoda v podzemno utrdbo Goli vrh, kjer nas je čakal avtobus.

Besedilo: Sonja Zalar Bizjak, fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja Z.B.