Z avtobusom smo se po AC  peljali do Kozine in  izstopili v vasi Podpeč. Po zavarovani poti ob stolpu nad vasjo smo se  čez steno  povzpeli na kraški rob in se razveselili cvetočih trav in modrega morja v daljavi.

Hodili smo  po stezi med skalami in nizkim grmovjem, šli mimo vhoda v kraško jamo in naprej v borove hoste. V dolini pod nami so ob železniški progi proti Puli kipeli beli drevoredi cvetočih robinij ("akacij"). Na Jampršniku smo v sencah jesena in črnega gabra občudovali   rožnata socvetja jesenčkov. Kmalu smo pred seboj zagledali valovite travnike, posute z narcisami, perunikami in drugim pisanim cvetjem, ki tukaj cveti maja. Občudovali smo  tihe mračice, odcvetele glavice kosmatincev, skale  z alpskim volčinom in modre cvetove francoskega lana.

Z 804 m visokega Lipnika smo se usmerili proti vzhodu, med visoke trave v svet kotanj, prekritih s cvetovi potonik, zlato sijočih zlatih korenov in  narcis. Po  stezi z markacijami smo se dvignili na 888 m visoki vrh Nadglavinjak, od koder smo  lahko pozdravili Kavčič, najjužnejši slovenski vrh do meje s Hrvaško.  Pred nami se je v nebo ošiljeno dvigoval najvišji vrh tega področja, Golič (890 m).

Med hojo smo pazili na korake, da ne bi nehote pohodili nežnega cvetja, ki je rastlo tudi na stezah. Z vrha  je  vodila  ravno začrtana pot, s katere smo občudovali  morje v  Koprskem  in Tržaškem zalivu, ki nas je spremljalo tudi na naslednji  802 m visoki vrh Kojnik, od koder se je zdel Slavnik čisto blizu. Spustili smo se po pobočju in stopili na kamnito gozdno pot med borovci, ki nas je pripeljala v dolino do vasi Podgorje.

Avtobus nas je po šestih urah hoje odpeljal proti domu. 18 km  prehojene poti ni malo, so šepetali pekoči podplati, ko je na steklih avtobusa  zarosil dež. 36 udeležencem pohoda so z obraza sijali razgledi in rože, ki so  sicer ostale  med  travami neokrnjene narave Kraškega roba, a so se s  svojo divjo lepoto dotaknile vsakega na svoj način.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik

Zemljevid:  Srečo Kenk