Končno pomlad, končno Korada. Pohod na Korado je bil že trikrat planiran, pa ga vremenske razmere niso omogočale. Sončki smo večkrat ugotavljali, da se vse zgodi z določenim razlogom. Lep primer za to je bila Slivnica, ki smo jo tudi odpovedali, potem pa nas je presenetila zasnežena in s soncem obsijana. Za Korado lahko rečemo, da je bila v teh pomladnih dneh lepa izkušnja, saj smo se iz bujno cvetoče doline dvignili na višino 812 m, kjer se je narava  šele prebujala iz dolge zime, v daljavi pa smo lahko opazovali še zasnežene Julijske Alpe.

Korada je najvišji vrh Goriških Brd,  ki se razprostirajo južno od nje. Hkrati je del skrajnega JZ dela Kanalskega Kolovrata, grebena med vzporednima dolinama Soče na vzhodu in Idrije na zahodu. S svojo lego Korada ščiti Goriška Brda pred mrzlimi vetrovi s severa, zato na tem področju dobro uspeva vinska trta. Po pobočjih Korade se dvigujejo zahodni zračni tokovi iz Furlanske nižine in se na grebenu srečujejo s tokovi s severa, z Alp. Vremensko dogajanje na Koradi je zelo pestro, zato so na njej postavili avtomatsko meteorološko postajo. Na Koradi je zaradi odlične termike tudi vzletišče za športne padalce.

Geološko prevladuje na južnih področjih Korade, vključno z Brdi fliš, kamnina iz peščenjakov in laporjev, ki z obilico gline tvori rodovitno prst. SZ del Korade je bolj apnenčast, zato tam prevladujejo na plitvi prsti travniki in pašniki. Po 2. svetovni vojni so bili prepuščeni zaraščanju, vendar se vrača pašništvo, ki zaustavlja propadanje kulturne krajine.

Na Korado vodi več poti: z Vrhoveljskega prevala, iz Plav in Kanala. Nas je avtobus zapeljal do Vrhovelj pri Kojskem. Pot do vrha je bila nezahtevna in prijetno hladna. Med potjo smo opazovali ostanke prve svetovne vojne. Korada je namreč v obdobju bojev na soški fronti spadala med strateško pomembnejše vrhove, ki jih je zasedla italijanska vojska. Tu vodi POT MIRU OD ALP DO JADRANA. V manj kot dveh urah smo dosegli vrh Korade, ki je zaradi travnikov na vrhu zelo razgledna gora. Na vzhodu smo videli Banjščice, na severu Kambreško pogorje, Matajur in Krn. Lepo je bila videti tudi Stara gora s samostanom in romarsko cerkvijo Madone di Monti.

Pod vrhom stoji planinsko zavetišče, ki so ga odprli leta 1991 in je odprto za vikende in praznike. Posedli smo po klopeh in se podprli s pijačo in jedačo iz nahrbtnika, ki smo jo dopolnili še s sladkimi dobrotami naših slavljenk. Na vrhu smo naredili še skupinsko sliko z lepim ozadjem naših zasneženih gora.

Pot v dolino nas je vodila mimo cerkvice sv. Genderce, ki je bila pred kratkim obnovljena. Spust v Plave je bil malce daljši in bolj zahteven za kolena. Na poti smo naleteli na večje poseke in bolj ali manj opuščene zaselke. V Plavah nas je pričakala pomlad v polnem razcvetu, a z zaprto gostilno, zato smo se zapeljali do Solkana, kjer je bilo prijetno toplo in sta se pivo in kava resnično prilegla. V prijetnem druženju je tako  minil še en lep pohod.

Pa še to. Štirinajst dni pred pohodom na Korado je bil 2. aprila za Sončke pomemben dan – praznovali smo pet let delovanja skupine. Vreme nam tega dne ni omogočilo izvedbe pohoda, zato smo se zbrali v prostorih DU Vrhnika na predavanju o Peruju. Obudili smo spomine na  1. april 2008,  ko se je osemnajst takrat še Zimzelenčkov druge skupine povzpelo na Krim. Prvemu pohodu je sledilo še devetindevetdeset  in ravno zadnji pohod na Korado je bil jubilejno stoti.

Besedilo:    Vera Fefer in Sonja Zalar Bizjak

Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Repnik