Jutro ni obetalo sonca, a s ceste A2 proti Jesenicam smo lahko videli 1046 m visoko Ajdno, delno poraslo skalno škrbino v pobočju Stola.
Nad Koroško Belo smo se raztegnili skozi trave v gozd. Dišalo je po vlagi in gobah, strupenih. Prebijali smo se med drevesnimi štori in rdeče rumenim listjem grmičevja, majhnih bukev, ki so pognale na goličavi po vetrolomu. Višje v grapah pod Potoško planino in Ajdno je gozd nepoškodovan, mi pa smo se dvigali med bore pod stene Ajdne in po utrjenih stopnicah stopili na vršni del z arheološkimi ostanki poznoantične naselbine ter posedli pod streho starokrščanske cerkve naših prednikov.
Kadar razglede dlje od Žirovnice, Save Bohinjke in Bleda zastirajo megle, se mi misli ujamejo vanje. Pobegnile so v obdobje vojn med germanskimi narodi in Slovani ter v čase po razpadu rimskega cesarstva, ko je bila Ajdna zatočišče okoliških prebivalcev. Mislila sem na Ajde, velike ljudi, ki naj bi živeli na Ajdni v pradavnini, a naša pot se je že obrnila navzdol. Verjetno so bili svetlolasi, sem še enkrat pogledala steno nad sabo, nato pa kamen na stopnici in previdno stopila čez ter dalje po stezi v smeri Valvazorjevega doma pod Stolom, kjer so rumeneli macesni. Megle so razkrile tudi Stol, mi pa smo hiteli navzdol v pobočje Smolnika do Završniškega jezera.
V avtobusu sem zadremala in sanjala Ajde na Ajdni in ljubek obraz okamnele Ajdovske deklice v stenah Prisojnika se mi je smehljal. Prav gotovo je kot vila sojenica želela novorojenemu dečku samo dobro, le na Zlatoroga je za hip pozabila.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak
