Zadnji oktobrski Sončkov pohod smo začeli v Dekanih in mimo cerkve z gotskimi elementi krenili desno do zadnjih hiš v kraju, kjer smo po makadamski poti zlagoma hodili med oljčniki, ki so se šibili od zrelih plodov.

Nad deponijo peska smo se usmerili na stezo skozi borov gozd, med številne grme brinja z zelenimi jagodami in se čudili gosti podrasti ruja, ki je le ponekod rumenel. Dan je bil segret od oktobrskega poletja, travno pobočje Golega hriba je dišalo po alepskem boru, cvetočem šetraju in brinju, mi pa smo šli dalje, iskali senco pod visokimi borovimi drevesi častitljive starosti in po grebenu prišli do roba Golega hriba ter se zagledali v razpotegnjeno dolino pod nami, vpeto v ostenje Ospa in Kraškega roba, zaznamovano s traso drugega tira.

Sledili smo modro rdečim znakom srca in se skozi zaselek Kolombar med oljčniki napotili v vas Tinjan z antenskim stolpom, nato pa se pred čokato cerkvijo sv. Mihaela razgledovali po vaseh pod nami s Koprskim in Tržaškim zalivom v daljavi.

Nazaj v Dekane smo se vračali po drugi poti in v prvem delu steze opazili tudi markacije za Slovensko planinsko pot, katere predzadnja točka je ravno Tinjan. Sledili smo smerni tabli desno, se v gozdu za trenutek ustavili ob lesenem križu z napisom, ki pojasnjuje, da je črn križ kužno znamenje, spomin na tisti čas v preteklosti, ko je po Istri morila kuga. Po zemlji okoli križa se je razrastel ruj, bil je temno zelen.

Naši krožni poti sta se v Kolombaru križali. Pot navzdol, prepredena s koreninami dreves, je zahtevala previdno hojo in ko smo prišli nad slapom na plano, smo se oddahnili ter mimo prvih hiš z zorečimi figami na drevesih prišli smejoči nazaj v Dekane.

Posedli smo v bistroju nasproti cerkve, se tolažili s hladno pijačo ali kavico, nato pa se s pokončno držo v sebi zahvalili planinski vodnici Sonji Repnik za njeno trinajstletno kvalitetno načrtovanje in strokovno vodenje Sončkovih planinskih pohodov.

Vsak svojih misli, ali brez misli, smo tiho stopili še v cerkev Marijinega vnebovzetja s poslikavami Toneta Kralja v prezbiteriju in na glavem oltarju.

Skozi okno avtobusa sem s pogledi božala grme ruja nad avtocesto. Bog ve kakšen je po okusu, ta tihi spremljevalec vseh naših pohodov po Slovenski Istri. Najbrž je trpek, sem pomislila, saj je nekaj trdoživega in trpkega v vsej njegovi lepoti, tako kot je nekaj trpkega v vsakem lepem trenutku.

Ruj bo kmalu spremenil barvo v rumeno in nato v tisto zamolklo rdečo, ki jo čakam vse leto, čakam, da se ga bom pozno jeseni nagledala preden pride burja. Ja, kakor da imajo Sonjini pohodi in ruj nekaj skupnega. Vsakega sem čakala in se ga ne naveličam spominjati, ja, do pozne jeseni se jih bom spominjala, preden pride tista zahrbtna burja, ki vse vzame.

Avtor Marija Dolinar, fotografije Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik