Kako ali s čim začeti? Ko enkrat začnem, steče. Že nekaj dni premišljujem. Pravijo: »Česar je polno srce, to usta govore!« Če je to res, že imam iztočnico. Dan pred letošnjim kulturnim praznikom, sem na Radiu Ognjišče  poslušala oddajo »Spoznanje več, predsodek manj«. V njej je dr. Žiga Turk povedal zelo pomenljive besede, za katere sem mu hvaležna in ki se premalo poudarjajo. » Slovenski narod ni nastal samo iz pesnikov in pisateljev. Pomembni so bili tudi znanstveniki, podjetniki, veliki kmetje, vojskovodje… Iz vsega tega je potem nastala Slovenija. Mi praznujemo praznik KULTURE, ne praznik umetnosti, kultura pa je tisto, kar nas dela za različne od sužnjev naših prirojenih nagonov….« Zaigralo mi je srce! Naj živi naša umetnost a narod je več kot to! Narod smo mi vsi, čisto običajni ljudje.

V tem kulturnem duhu vzgajamo otroke v Župnijskem vrtcu. Nihče ne zna in ne zmore vsega, vsak pa zmore nekaj. Nikoli se ne norčuj iz človeka, ki nečesa ne zmore. Če moreš, mu pomagaj, nikoli pa se ne norčuj. Niso pomembna oblačila po zadnji modi, ki jih je verjetno nosila Urška iz Prešernovega Povodnega moža. Njeno srce je bilo prevzetno in polno nje same. Pomembnejše je, da znamo deliti, se poslušati, ustvarjati in raziskovati skupaj. Eden od otrok je vprašal: » A je znala sploh kej skuhat, ko se je zmiri sam štimala?« Ko pride do konflikta, se velikokrat sliši: » Nehi, men to ni všeč!« Povedati, ne udariti, ne ponoreti!« Morda bi bilo potrebno tovrstno vzgojo vpeljati tudi v kake politične sfere?

Ko je tekla beseda o Sloveniji, so našteli veliko lepot, ki se zde površnemu opazovalcu samo po sebi umevne. Nekdo je dejal, da bi v zemlji najd'l velik črvov, če bi šli tje pogledat. Pomembna ugotovitev! To pomeni, da je naša slovenska zemlja še zdrava, živa in da rodi in da bo, Bog daj, še dajala hrano. Takoj je stekel pogovor o tem, kaj lahko naredimo, da bo naša dežela čista in urejena. Mnogo vedo, odrasli tudi, pa se tega večkrat ne držimo, sploh, če nas nihče ne vidi. No otroci se učijo, da ni pomembno, ali te kdo vidi ali ne. Bodi pošten, povej po resnici, opraviči se in popravi škodo, ki si jo morda naredil. Lepo je to poslanstvo in zelo pomembno. To je sejanje kulturnih semen v mlada srca, da ostane naš narod ponosen tu pod Triglavom. Ko smo peli himno, je eden od otrok položil roko na srce. Na vprašanje zakaj, je dejal : » Ja zato, ker je, ker je, ja zato… , ker je tukej tko lepo za Slovenijo.« Naj tako ostane. In ni pomembno, koliko od njih  bo pesnikov ali pisateljev. Pomembno je, da bodo postali kulturni ljudje s smislom in vero v življenje.

Je znal France Prešeren smučati? Ne vem. Otroci iz skupine Plameni in Iskre sedaj znajo. Vaditelji  in vaditeljice na smučišču v Šentjoštu so vešči svojega dela. Znajo nadgrajevati že osvojeno in spodbujati tiste, ki jadikujejo, jokajo in tarnajo: » Pa jest na morm ! To je pretež'k za mene!« Na koncu so vsi speljali in žarečih obrazov o dogajanju na smučišču pripovedovali še več dni doma in v vrtcu. Morda je največ odnesel prav tisti, ki je premagal samega sebe in se vztrajal. Samo trud rodi sadove!

Ena od vzgojiteljic se je iz Šentjošta vrnila vsa hripava, ker je zadnji dan  na tekmovanju  glasno spodbujala otroke. Morda pa je bila hripava zato, ker ni prejela blaževega blagoslova, ki smo ga bili deležni vsi, ki smo bili ta dan v vrtcu.

Naj sveti Valentin s svojim ključem odklene korenine rastlin in naših src, da bomo drug drugemu čim bolj ljudje, ljubeči ljudje.

Anica Košir Kropivšek