V njegov spomin je bila v Cankarjevem domu na Vrhniki odprta dokumentarna razstava "Simonova vila", ki jo je pripravila mag. Simona Kermavner, višja strokovna sodelavka ZRC SAZU Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta. Razstava prikazuje slikarjevo življenje, ki se je začelo 18. januarja 1851 na Stari Vrhniki in se zaključilo 30. januarja 1930 v njegovem domu na Vrhniki.

Kdo ve, ali sta ravno Janez Wolf in Janez Borowski, ki sta leta 1867 poslikala prezbiterij farne cerkve sv. Pavla na Vrhniki, dokončno navdušila tedaj šestnajstletnega Simona Ogrina za slikarstvo, za katero je kazal zanimanje že od nekdaj. Še istega leta ga je mati odpeljala v Ljubljano k podobarju Avguštinu Goetzlu, kjer je po treh letih pridobil naziv podobarja in pozlatarja. Nato je, kot je dejala mag. Kermavnerjeva, poiskal najboljšega učitelja – slikarja Janeza Wolfa – in se mu ponudil za učenca. Preselil se je v njegovo stanovanje na Gosposvetski ulici, kjer je bila še pred leti poslovalnica Semenarne. Wolf je svojim učencem znal privzgojiti spoštljiv odnos do umetniškega poklica, saj je umetnost razumel kot odgovorno nalogo, za katero ni noben trud premajhen.

Po treh letih pri Wolfu se je leta 1875, star 24 let, odpravil na Akademijo lepih umetnosti v Benetke, kjer je bil tedaj tudi njegov prijatelj in slikar Janez Šubic, ki je akademijo že zaključil. Ves čas študija sta z Wolfom ostala v stiku preko pisem. Jeseni se je vrnil v Benetke in sodeloval na natečaju za najboljšo kompozicijo. Njegovo delo – risba s kredo, ki prikazuje umor vojvode Sforze v milanski cerkvi sv. Štefana – je bilo prepoznano kot najboljše, vendar je denarno nagrado zaradi zavisti domačinov zavrnil.

Po končanem dvoletnem študiju v Benetkah ga je Wolf poleti 1877 povabil, naj mu pride pomagat v Vipavo, kjer bosta slikala v farni cerkvi sv. Štefana. Avtorica mag. Kermavnarjeva pravi, da je ves čas veljalo, da je Ogrin v Vipavi slikal po Wolfovih osnutkih, a zadnja odkritja kažejo, da temu ni bilo tako. »»Nedavno odkrito gradivo, ki ga hrani Rafael Javornik, torej Ogrinova skicirka in osnutki za freske na severni steni prezbiterija, potrjuje to, kar je napisal sam v svojih spominih, da je severno steno naslikal on.« Gre za slike sprejema sv. Štefana v diakonat, sv. Štefan deli miloščino in sv. Štefan prejme blagoslov za diakona. Na sliki, ki jo je ustvarjal približno pet tednov, je upodobil tudi nekaj tamkajšnjih domačinov.

Naslednje leto jeseni se je vpisal na dunajsko akademijo, kjer se je skozi revno študentsko življenje prebijal z risanjem za Stritarjev Zvon, pomagal pa mu je tudi mecen Franc (Ivan) Kotnik z Verda, za katerega je veliko kopiral slavna dela v slikarski galeriji Belvedere. Po dveh letih dunajske akademije ga je pot vodila po Italiji – v Benetke, Bologno, Firence in Rim, kjer si je ogledoval originalna slikarska dela, o katerih je poprej samo slišal ali si jih ogledoval v knjigah. Doma so ga medtem že čakala naročila. Ustalil se je na Vrhniki, kjer se je septembra 1884 poročil z Elizabeto Tomšič, in čez leto dni začel zidati hišo ob Tržaški cesti.

Ogrin je slikal polnih petdeset let skoraj izključno za cerkve po vseh slovenskih pokrajinah, pa tudi v Avstriji in na Hrvaškem. V njegovem seznamu naročil, ki ga je vodil od leta 1885 do svoje smrti 1930, je navedena poslikava kakih 30 prezbiterijev, 12 slik na cerkvene stene, 18 križevih potov, 15 božjih grobov, 16 bander in 16 vaških kapelic. Njegova osrednja nit ustvarjanja je bilo cerkveno slikarstvo, prežeto s tako imenovano »nazarensko smerjo«, ki je odsevala močno religioznost, uporabo svetopisemske tematike ter poudarjanje duhovne vsebine in moralnih vrednot. Umetniki so posnemali staro italijansko in zgodnjenemško slikarstvo, pri čemer so se zgledovali po umetnikih, kot sta bila Perugino in Rafael.

Kljub bogatemu opusu, je zaslužil malo in še zdaleč ni obogatel. Verjetno je tudi v tej luči sprejel vodenje tečaja za slikanje na moker zid in sodelovanje pri izdaji brošure slikanja »al fresco«, ki je bila prvo in v tistem obdobju edino tovrstno slovensko delo o tehniki slikanja.

Ob njegovi smrti 30. januarja 1930, ga je Slovenec v nekrologu označil za starosto tedanjih slovenskih slikarjev, Mladika pa za najboljšega, morda sploh največjega sodobnega slovenskega slikarja »al fresco«.
Simon Ogrin je slikarski pečat pustil tudi na Vrhniki in njeni okolici. V župnijski cerkvi sv. Pavla je delo njegovih rok več slik (sv. Družina, sv. Frančišek, sv. Janez Evangelist, sv. Anton Padovanski …), križev pot, stenska ornamentalika, božji grob, poslikave kapelic na sv. Trojico … Njegova dela najdemo tudi v Horjulu, na Stari Vrhniki, v Šentjoštu, Borovnici, Polhovem Gradcu, Verdu, Podlipi, Veliki in Mali Ligojni, Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem, na Lesnem Brdu, Zaplani …

Slikarjeva vila

Kot rečeno se je 1884 naselil na Vrhniki, kjer si je nasproti današnjega Cankarjevega doma leto dni kasneje zgradil vilo, ki se je v ljudski spomin zapisala kot slikarjeva, Ogrinova ali Oblakova hiša. V njej je imel svojo slikarsko delavnico, poseben pečat pa je pustil tudi v njeni notranjosti in na zunanjosti. Na sprehod skozi notranjost je obiskovalce dokumentarne razstave popeljal slikarjev prapravnuk Klemen Lorber s kratkim filmom »Simonova vila«. Kot je dejal, ga je posnel kot študent AGRFT-ja, kjer so prepoznali potencial njegovega scenarija. Skozi objektiv kamere spoznamo zgodovino stavbe, zgodbe življenja, ki so se pletle v njej, predvsem pa njeno notranjost, za katero se zdi, da je kot časovna kapsula. Spalnica je ohranjena prav s stenskimi poslikavami slikarja Ogrina in pohištvom iz tistega časa. Tako posebna kot je notranjost je tudi zunanjost Ogrinove vile s fasado opečnate barve. Pozornejši ste lahko opazili na fasadi naslikani okni in vrata. Kot je pojasnila mag. Kermavnarjeva, gre za tako imenovani »tromplej«, ko poskuša ustvarjalec na ploski površini ustvariti navidezno globino in s tem iluzijo tridimenzionalne podobe. Še posebej izstopa okno, skozi katero »kuka« podoba Ogrinove matere, ki se je po pričevanju Rafaela Javornika, slikarjevega vnuka, rada oglasila pri njemu. »Ob nedeljah je hodila k maši na Vrhniko in počakala na večernice. In pri njem tudi kosila. Je pa zelo rada sedela v ateljeju pri oknu in brala knjigo. In tako jo je oče naslikal«.

Hiša danes ni naseljena. Na njen pomen so spomnili leta 2001, ob 150. obletnici slikarjevega rojstva, ko je Muzejsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Občino Vrhnika, postavilo spominsko ploščo.

Ogrinova hiša bi lahko danes predstavlja odlično izhodišče za slikarjevo predstavitev, meni mag. Simona Kermavnar. »Menim, da bi bilo treba njegovo zapuščino ovrednotiti, zavarovati in ustrezno prezentirati, najbolje na Vrhniki kjer je živel in ustvarjal večino svojega življenja.«

Dokumentarna razstava, v kateri so moči združili ZIC Vrhnika, Muzejsko društvo Vrhnika in Cankarjeva knjižnica Vrhnika, njeno odprtje pa je kulturno obogatil Ansambel Strastni muzikanti, bo na ogled do 13. oktobra. Dogodek je potekal v okviru Dnevi evropske kulturne dediščine, ki ga na Vrhniki vsako leto obeležijo z eno od razstav z domoznanskim pridihom. Saj, kot je dejala Nataša Oblak Japelj iz Cankarjeve knjižnice Vrhnike, spoštovanje naše skupne preteklosti predstavlja temelj za oblikovanje skupnosti, povezovanje generacij in načrtovanja prihodnosti.

Gašper Tominc