V soboto 24. novembra 2012 smo se z osebnimi avtomobili odpeljali proti Novi Gorici, natančneje do Solkana.

Solkan leži ob vznožju hribov, zato ga je narava obdarila z mnogimi studenci pitne vode, ki danes predstavljajo naravno in kulturno dediščino tega kraja.

Solkan se ponaša z železniškim mostom, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu. Razpet je nad reko Sočo. Razpetina glavnega loka je 85 m, dolg je 220 m. Gradili so ga med letoma 1904 in 1905.

Iz Solkana na vrh Sabotina vodita dve poti – severna in južna pot. Izhodišče za naš vzpon je bilo urejeno parkirišče na robu Solkana v bližini mostu čez Sočo.

Najprej položna pot se je začela kmalu vzpenjati. Stara vojaška mulatjera nas je popeljala vedno više nad dolino Soče. Bolj ko smo se vzpenjali lepši si bili pogledi na našo smaragdno lepotico Sočo.

Pot je postajala precej strma in nekaterih mestih slabše prehodna. Po dveh urah hoje smo v stenah nad nami zagledali kaverne, ostanke 1. svetovne vojne na tem območju. Pot mimo kavern nas je pripeljala do koče na Sabotinu.

Tu smo si najprej ogledali vzorno urejen muzej 1. svetovne vojne s številnimi granatami različnih kalibrov in velikosti, dobro ohranjeno orožje, pištole, nože in ostalo vojaško opremo.

Po vodstvom sina oskrbnika koče na Sabotinu smo si ogledali številne avstro-ogrske in italijanske rove. Zanimivi so povezani rovi za topovske položaje, prostori za skladiščenje granat, vžigalnikov in bivalnih prostorov. Rovi so bili večinoma izkopani ročno, pomagali so si edino z vrtanjem in razstreljevanjem. Gora je bila v tistem času velikega strateškega pomena za obrambo.

Po vodenem ogledu smo se v koči okrepčali z okusnim kosilom.

Vračali smo se po grebenu posejanem s številnimi mejnimi kamni, na katerih je vklesana in vrisana smer meje med državama Slovenijo in Italijo.

Sprehodili smo se do vrha Sabotina na koti 609 m, ki je označena s kovinsko ploščo, ki označuje smeri različnih slovenskih vrhov. Megla nam je onemogočila razgled na Krn, Triglav in Rombon.

Pot smo nadaljevali do ostanka cerkvice Sv. Valentina iz 16. stoletja, ki je bila porušena že v 18. stoletju in kasneje še v 1. svetovni vojni. Od cerkvice smo sestopili po južni poti, ki nas je peljala mimo čistine, znane po nekdaj pomembnem napisu iz belega kamenja. Pot nas je pripeljala do ceste in kmalu nazaj do solkanskega mostu do naše izhodiščne točke v vasi Solkan.

Sledila je kavica v bližnji slaščičarni in povratek domov.

Za nami je bil resnično lep pohod v res prijetnem vzdušju in pod odličnim vodstvom Milana.

Besedilo: Tatjana Slavec

Fotografije in komentarji: Sonja Repnik