Tudi divjad je takrat najbolj aktivna. Že takrat pa se vidi, da bo dan kratek, svetlobe malo, potrebovali bomo le nekaj sreče in izkušenega lovca, ki nas bo popeljal po gozdnih stečinah in po sledeh divjadi, ki se giblje v okoliških gozdovih. Tako smo se neke nedelje zgodaj zjutraj, skupaj z Branimirjem Mlinarjem gospodarjem Lovske družine Vrhnika in se skupaj podali v zeleno goščavo, pokrito s snegom in skupaj odkrivali čare obveznosti zelene bratovščine. Med vožnjo, ki vodi skozi naselje Raskovec, nam gospodar pove, da je to čisto običajen dan lovca, ki med drugim narekuje tudi zgodnje vstajanje, da o megli in mrazu niti ne govorimo. Nad nami se kar naenkrat pokaže mogočen Štampetov most, kmalu zatem pa se ustaviva in pot nadaljujeva z lastnimi nogami. Sveže zapadli sneg se nama ugreza pod nogami, pot poteka mirno in tiho, kar nama omogoča tudi sneg. Ob poti pa se zaradi teže snega veje bližnjega grmičevja Leske posedajo, kar pa je ugodno za divjad, ki tako lažje pride do užitnih plodov leske, katere pojedo le zelene. Kmalu naju pot zanese čez most, ki ga uporablja tudi divjad za prehod čez avtocesto, midva pa se ustaviva pri krmišču, kjer imajo lovci bunker Rupnikove linije, katerega uporabljajo za skladiščenje krme. Gospodar Branimir tam odvrže nekaj kosov koruze in pese, midva pa nadaljujeva pot nekoliko višje do krmišča s krmilnico. Po poti mi šepetaje pove, da sta pesa in koruza odličen vir vode, ki ga divjad neizogibno potrebuje, ker bi v nasprotnem primeru posegla po lubju, to pa ne bi bilo dobro za drevesa. Pssst! Vidiš to so sveže sledi! Mi pove, in s prstom pokaže na tla. Morda pa so na krmišču košute! Prehodiva še nekaj korakov in pred nama se pokaže krmilnica, ki pa je na žalost prazna. Tudi tu poskrbiva za prehrano divjadi in se vrneva proti avtu. Med vračanjem nam Branimir Mlinar pove, da Lovska družina Vrhnika šteje kar 70 lovcev, posebnost njihovega lovišča pa je pestrost divjadi, ki praktično zajema vse od velikih zveri pa vse do malih plahih živali. Med drugim pove tudi, da njihova lovska družina pokriva območja Zaplane, Raskovca, Podlipske doline, Ligojne, Drenovega griča, ravninski del pa vodi vse od avtoceste pri Drenovem griču do Bevk in do reke Ljubljanice. Probleme pa imajo le z velikim številom cest, zaradi katerih je nemalokrat divjad žrtev prometa. Med vračanjem proti Vrhniki sva se ustavila še pod Štampetovim mostom, se v nekaj korakih povzpela v višino železniške proge, kjer sva skupaj pregledala delček proge, čez katerega vodi stečina, ki pa je pogosto usodna  za divjad. Med pregledom dela proge pa nam gospodar razloži, da je večkrat potrebno pregledati kar celoten odsek proge, saj divjad prečka le to brez pravila, pogosto pa zaide tudi v skalne useke, ki jih na tem delu proge ni malo. Z avtom se odpraviva naprej, med potjo pa mi Branimir pove marsikatero zgodbo, ki jo je doživel v letih članstva zelene bratovščine. Odpeljeva se še do Stare Vrhnike, kjer pa sva imela nekoliko več sreče in posnela plaho srnjad med tekom proti koruzni njivi, kjer se menda zaradi gostih vej počuti varneje kot na prostem. Po večurnem popotovanju po skrivnostnih sledeh divjadi,ki so nama nemalokrat pokazale le svoje stopinje se vračava proti bližnji krčmi, v kateri naročiva vsak nekaj toplega, še malo pokramljava o Lovski družini, divjadi in o vsem kar spada zraven, ter se razideva polna zanimivih trenutkov, ki so zapolnili tisto mrzlo nedeljsko jutro.