Logo MojaObčina.si

Vrhnika

DANES
16°C
12°C
JUTRI
21°C
11°C
14189

Po Cankarjevih stopinjah na Vršič

Avgusta 1912 se je Ivan Cankar na veliko presenečenje velikega dela slovenske javnosti podal iz Kranjske Gore na Vršič. Podati se po sledeh edinega fotografsko dokumentiranega pisateljevega planinskega podviga je več kot sto let pozneje še vedno vznemirljiva pustolovščina.

Ob misli na Ivana Cankarja se ti še zdaleč ne utrne asociacija na hribolazca. Drži, da je v življenju mnogo prehodil in si je zavoljo tega za posmrtno slavo izbral sedeči položaj, a bi glede na svoj boemski način življenja težko obveljal že za rekreativca. Po pričevanju sodobnikov si je na dan prižgal nič manj kot 30 cigaret, nič kaj nenavadno pa ni bilo niti, da je še pred prvim, mnogokrat prav skopim obrokom, posrkal za prek liter kvalitetne črnine, kronane s pivcem in skodelo kave. S čimer seveda ni v nobenem oziru koristil svojemu že tako krhkemu zdravju. Mnogi so ga skušali odtegniti od tega škodljivega načina življenja in spodleteli. Med njimi znameniti planinec dr. Henrik Tuma, pa bazoviški zdravnik dr. Izidor Reja, dr. Anton Dermota iz Gorice, dr. Josip Tičar… kjer je študiranim glavam spodletelo, pa je uspelo mlademu energičnemu dekletu. Avgusta 1912 je Jožica Budinek Cankarja iz Kranjske gore zvlekla v samo osrčje Julijskih očakov, na 1611 metrov visoki Vršič ter izčrpno in hudo zanimivo zgodbo objavila v Planinskem vestniku januarja1957.

Da bi si opisano dogodivščino lažje predstavljal, predvsem pa razumel, kako je Jožici uspelo, kar visoko študiranim glavam ni, sem se gladko odpravil v Kranjsko goro. Sloviti počitniški kraj se je v minulem stoletju brez dvoma močno spremenil. Hišo Budinkovih, kjer je bil Cankar reden gost, še danes z lahkoto prepoznamo v apartmajih Budinek na starem trgu pred cerkvijo. Po vrnitvi nekdanje slave pa hrepeni stari hotel Razor, kjer so imeli Cankarja na hrani. Za precej težjo se je izkazala uganka, kod se je nahajala hišica v katere podstrešni sobici s pogledom na Pišenco in gore za njo je prebival pisatelj sam ter v gorskem miru pisal o Milanu in Mileni. Morebiti je bila prav na mestu današnje apartmajske hiše Pod bregom, ki meče senco na rojstno hišo Josipa Vandota. Kdo ve.

Ni me vleklo, da bi poiskal lokacije nekdanjih gostiln, ki jih je vse od kraja, še celo »Deutsche Koširja«, pred kosilom obredel pisatelj, niti krajše ture onkraj Pišence pod Mali Rut, pa prek Save na Brda ne. Nak, natanko ob deveti uri sva z Barbaro izpred Razorja svoj pohodni korak usmerila čez leseno brv na desni breg Pišence, kjer so si v zadnjem času hribci omislili novo trim stezo. Kot bi že strmin okrog hiš ne bilo dovolj. Pa pustimo domačinom njihovo veselje. Tu se ob reki in skozi gozdič lepo vije pot, ki je vse kaj drugega od asfaltnega pločnika onkraj vode. Šele pri elektrarni se zopet križa z glavno cesto proti Vršiču. Jezero Jasna je ob najinem prihodu samevalo, se pravi, ni bilo na spregled Jožice, ki bi hotela začofotati v ledeno bistri vodi, jaz pa bi se v slogu slavnega Ivana stresal od groze, niti je ni hotela nadomestiti Barbara. Od tod je možno udariti bližnjico prek nasutja Pišence, a bolj prav, četudi malce bolj tvegano, je odkorakati po bankini glavne ceste vse do razcepa pri kamnitem mostu. Mostu na tem mestu v Cankarjevem času še ni bilo, kot tudi ne ceste onkraj vode, ki so jo pričeli graditi šele v prvi svetovni vojni, pač pa je pot vodila naprej v Klin. Uro hoda iz Kranjske gore. Cankar je ta del prehodil dvakrat, prvič za ogrevanje. Menda se v hitrem tempu ni nič opiral na bambusovo palico, temveč je z njo veselo mahal naokoli. Sedeč v spominskem parku v gorah umrlim planincem sva nato premišljevala, na ruševine katere bližnje hišice se je tedaj naslanjal. Lesene brvi, o katerem pričajo stari viri, že davno ni več. Domači človek je obupal in zgolj po vsakem deževnem/zimskem obdobju za silo odkoplje prehod preko svežega nasutja rek in plazov.

Stara pot proti Vršiču se na tem mestu prične strmo vzpenjati. Bila je »strma kakor v Peklu, samo širša,« je zapisala Budinkova. Graditelji prve ceste prek prelaza, leta 1909, poteka prastare mulatjere namreč niso spreminjali, ker lastniki gozdov tedaj pač niso kazali pretiranega navdušenja, da bi svet za novo cesto odstopili zastonj. Po njej danes praviloma poteka planinska pot in na večih mestih seka novo cesto, skoraj povsem pa se izogne ruski cesti, izvzemši kapelico, postavljeno v spomin preminulim graditeljem. Cankar se je po njej zagnal po neplaninski navadi, s hitrim, neučakanim korakom. Nič čudnega torej, da mu je že kmalu zakuhalo, »srce pa mu je poskakovalo s srajco vred.« Z neštetimi kupicami vode in prigovarjanjem, češ, še četrt ure in še en zavoj do vrha, ga je Jožica počasi gnala dalje. Zadnji del poti sta menda dobesedno prelezla. A zmagoslaven je bil njegov pogled, ko je dosegel jaso pod nekdanjo Vossovo, danes Erjavčevo kočo, in se zazrl v Mojstrovko iz neposredne bližine. Tu je k njima menda pristopila stara ženica iz Trente, s polnim jerbasom šopkov planik. Rožice, z deželnima zakonoma Goriške in Kranjske zavarovane že od leta 1898, so se Cankarju zasmilile, nič manj pa ženica. V roke ji je stisnil ves svoj denar - 10 kron. Za vsoto, za katero so si v tistem času hribolazci naročevali prve planinske čevlje iz avstrijskega Goiserna, je vzel zgolj en šopek, četudi je zanj ženica želela le pet krajcarjev. Znamenito planinsko rožico si je pozneje utrgal tudi sam na pobočju Mojstrovke. Ako bi za to izvedelo okrajno sodišče v Radovljici, bi zaporniške izkušnje pričel nabirati že na Gorenjskem.

Cilj njune poti je bil dom na sedlu, tedaj imenovan Slovenski, danes Tičarjev. Njegova vrata so prav slovesno v protiutež nemškemu domu odprli dva tedna pred Cankarjevim prihodom. Slovita fotografija, ko izpred doma gleda v dolino Trente, je edina fotografija pisatelja v gorah. Tu se je nato zadržal več dni. Pri mizici za kočo je v tišini gora sestavljal svoj govor za tržaške delavce z naslovom »Anton Aškerc in njegova doba«. Povsem naključno, kot so se tedaj v gorah srečevali Slovenci, se je v domu oglasila Mici Kesslerjeva, ki se je je pisatelj od srca razveselil in z njim prebila tri prav srečne dni.

In kje sem v tej pripovedi spodaj podpisani? Hja, slabo sem naštudiral traso, pri Mihovem domu krenil po neki stari poti proti Suhi Pišenci, se trmasto držal levo tudi še pri Koči na gozdu, ne upošteval pomislekov svoje sopotnice, zatem pa je kmalu zmanjkalo poti. Po silnih plaziščih sva korakala Ajdovski deklici naproti, na levi opazovala veličastne stometrske slapove, se pod Turnom še zadnjič napojila vode, sam pa sem izpod neke skale potegnil železen drog, ostanek vojnih časov. Bil mi je zvest sopotnik po brezpotjih grap in skozi zeleni pekel ruševja, ko sva iskala kakršnokoli stezo iz slepe doline. A če drugega ne, sva iz prve roke izkusila Cankarjevo plezanje proti prelazu…Nedaleč pod Poštarsko kočo sva zopet naletela na markacije in bila po položnih serpentinah že kmalu na vrhu. Kranjska stran je bila obsijana s soncem, goriška v nevihtnih oblakih. Cankar je potreboval do vrha tri ure, midva šest. Težko opišem kulinarične užitke, ko sem se polotil klobase z zeljem in ajdovimi žganci ter zatem odličnega jabolčnega zavitka ter kavice v Tičarjevem domu. Morda bi bili primerljivi zgolj z začudenimi obrazi, ko sem trenutnim oskrbnikom pripovedoval o Cankarjevi pustolovščini pred več kot stotimi leti. Zlato okvirjeni sliki, ki sem jo potegnil iz nahrbtnika, so nemudoma našli častno mesto. Pa korakanje po Cankarjevih stopinjah? To sva uresničila po klancu navzdol.

 

Damjan Debevec, Foto: Barbara Vidmar

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi