V Cankarjevem času sta se na Vrhniki usodno zagledala mlada predstavnika najmogočnejših družin, Lenarčičev z Vrhnike ter Kotnikov iz Verda. Lesna in opekarniška industrija, ki sta zrasli iz te zveze, sta diktirali razvoj Vrhnike še celo 20. stoletje. 17-letna Ana Kotnik ter 24-letni Josip Lenarčič sta usodni da dahnila oktobra 1880, ko je najslavnejši Ivan še plezal po »mesarjevih kladah«. Starši so jima za medene mesece privoščili nič manj kot popotovanje po svetu. Z daljne Kitajske sta med drugim prinesla dve sadiki ginka (Ginkgo biloba). Enega so po vzpostavitvi Kotnikovega parka v Verdu v letu 1883 posadili tam, drugega pa v Lenarčičevem parku (Mlečna) na Vrhniki. Drevo v Verdu se še danes mogočno pne nad Ljubljanico in je v ponos domačinom, medtem ko je bilo drevo na Vrhniki razglašeno za nevarno in nezdravo ter leta 2010 posekano. A se ni vdalo, iz korenin še dandanes vztrajno poganja mladike in dokazuje, da še zdaleč ni mrtvo.
To za botanike pravzaprav ni nikakršno presenečenje. Dvokrpi ginko naj bi bil namreč daleč najstarejša še živeča drevesna vrsta na planetu, katere zgodovina sega preko 200 milijonov let v preteklost. Preživel je številne naravne katastrofe skozi Zemljino zgodovino, kljuboval klimatskim spremembam, doživel razmik kontinentov, rojevanje gorstev, spremljal razvoj in izumrtje dinozavrov, pa rojstvo človeškega rodu. Ginko ni preživel le svojih sorodnikov, različnih rastlinskih in živalskih vrst, ampak mu je v svoji dolgi zgodovini uspelo preživeti celo svoje naravne sovražnike, tako da je odporen na napade raznih škodljivcev in bolezni. Je tudi zelo odporen proti onesnaženemu zraku, kislemu dežju, izpušnim plinom. Obenem ga ne motijo niti nizke temperature (do –30 st. C), niti močan veter. Le 800 m od epicentra eksplozije v Hirošimi leta 1945, kjer se je vse spremenilo v pepel in kjer ni preživel noben predstavnik rastlinske ali živalske vrste, je naslednjo pomlad kot prvi znak življenja iz ožganega ginkovega štora oz. korenine pognal nov poganjek. Po eksploziji reaktorja jedrske elektrarne Černobil, ko je radioaktivni oblak zajel domala vso Evropo, so v Nemčiji presenečeni ugotovili, da Geigerjev števec pod krošnjami ginkovih dreves ne zazna več radioaktivnega sevanja. Zanimiva so tudi novejša radiestezijska merjenja, ki so pokazala, da se pod krošnjo ginka in v njegovi neposredni bližini močno zmanjšajo ali celo izničijo negativna sevanja. Posamezno drevo lahko živi prek 1000 let in zraste prek 60 metrov visoko. Cenjeno pa ni le zaradi svoje estetske podobe, temveč tudi zaradi zdravilnih učinkovin. Liste in seme ljudje že vsaj 5000 let uporabljamo pri zdravljenju kašlja, boleznih mehurja, driski, uhajanju urina, predvsem pa za boljšo prekrvavljenost možganov oz. boljši spomin.
Da se vrhniški ginko poseka, je pred več kot desetimi leti, kljub protestom, sklenila tedanja občinska oblast. Nekaj potaknjencev matičnega drevesa so tedaj posadili v parku samostojnosti, pa tudi za Cankarjevo spominsko hišo. 18. maja 2017 pa je občinski svet Vrhnike sprejel Odlok o Občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prenovo mestnega jedra Vrhnike (del Tržaška cesta – Cankarjev trg), kjer je v 27. členu za »Park pri Mlečni« izrecno zapisano, da mora biti oblikovanje »podrejeno ohranjanju zavarovane bukve in nadomestne saditve odstranjenega zavarovanega ginka. Ohranja se obstoječa drevesa, še posebej maklure ob pešpoti in rdečo bukev.« Rdeča bukev je v letošnjem letu prišla na konec svoje življenjske poti in odprla prostor ginku. A namesto njega je mesto v parku dobil japonski pagodovec, četudi mu prostora v odloku ni namenil nihče. Med korenine ginka pa je bil po nerodnosti zanesen še drug »japonec«, dresnik.
Turiste, ki organizirano obiščejo Vrhniko, velikokrat popeljem tudi v omenjeni park, kjer na primeru ginka spregovorim o nikoli umrli ljubezni Ane in Josipa, ki je obenem simbol vzpona Vrhnike iz najtežavnejšega obdobja konca 19. stoletja ter na nek način tudi nesmrtnosti Cankarjevih del. Morebiti še posebej Kralja na Betajnovi.
Damjan Debevec, Foto: DD
