Bil je prijazen ponedeljek 2. marca 2020. Na našem mesečnem srečanju je z velikim navdušenjem potekal pogovor o prebrani knjigi Ivane Vatovec, Kjer šelestijo breze. V ustvarjalnem vzdušju smo sestavile mozaik življenja avtorice, kot nas je vodila skozi krog lastnega dogajanja v različnih življenjskih situacijah. Zatem smo določile knjigo za aprilsko srečanje – Ivan Svetina, Stena in sledilo je načrtovanje našega zadnjega srečanja v maju ter priprav na zaključno ekskurzijo v Novo mesto. Da bi to zadnje lahko v polnosti doživeli, smo se odločile, da preberemo nekaj literarnih del avtorjev iz tega okolja: Janez Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih, Ivan Sivec: Julija iz Sonetnega venca, Boris Karlovšek: Stoja na krogih in katerokoli pesniško ali prozno delo Mirana Jarca. O vsem bi se pogovarjali na prvem majskem srečanju in na strokovni ekskurziji konec maja v največje dolenjsko mesto.

A to je bil račun brez krčmarja. Čez deset dni smo dobili razglasitev epidemije korona virusa in sledili so tedni, ki jih nihče nikoli ne bo mogel pozabiti. Naša srečanja so ostala nekje daleč, dnevno smo se ukvarjali s stvarmi in dogodki, ki si jih pred tem nikoli nismo predstavljali. A drenovška bralna skupina računa na jesen, na prvi ponedeljek 5. oktobra, da se zopet srečamo v polni »postavi«. Nadaljevali bomo z enako zavzetostjo kot doslej, ekskurzijo realizirali v jesenskih mesecih, v svojo sredino povabili Ivana Sivca kot smo se dogovorili.

Pohvaliti pa se moramo, da je bilo naše tretje bralno leto zelo bogato. V septembru smo se posvetili knjigi Borisa Pahorja, Nekropal. Delo je pričevanje o koncentracijskih taboriščih, v katerih je Pahor čudežno preživel. Avtor se sprašuje o eksistencialnih vprašanjih, o tem kako preživeti nasilje in razčlovečenje. Zgodba je prvoosebna in z jasnim sporočilom, da se česa podobnega danes ne bi smelo več dogajati. Sledilo je konkretno spoznavanje življenjskega okolja avtorja Nekropole, saj smo v oktobru izpeljali ekskurzijo v Trst. Prvi ponedeljek v novembru smo v naši bralni skupini namenile pozornost knjigi Suzane Tamaro, Pojdi, kamor te vodi srce.  Delo je zanimiva mešanica dnevniških zapisov, avtobiografskih spominov in romana v pismih, ki nas boleče opomni na vse tiste pozabljene zgodbe in neizrečene modrosti naših babic in dedkov iz naše preteklosti, a smo jih v naglici skozi življenje največkrat preslišali in zanemarili. Je delo o zaupanju in odpuščanju. Za zadnje srečanje v koledarskem letu 2019 smo izbrale delo Dušana Jelinčiča, Bela dama Devinska. Okvir zgodbe je  iz ljudskega slovstva; zlobni graščak na hribu in pod njim pridni marljivi pošteni ribiči, vmes še pridih ljubezenske zgodbe. Značajske lastnosti so črno bele, a avtorju ne manjka spretnosti tako v zgradbi kot v jeziku zgodbe. V januarju 2020 smo se pripravili na srečanje z avtorico treh knjig z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače izpod peresa Milene Miklavčič. Humorno, trpko in pogosto presenetljivo je branje, v katerem spoznamo, kako drugače so živeli naši predniki in kako malo informacij so imeli o življenju. Dela so izviren prispevek k zgodovini slovenskega vsakdanjega življenja. Na našem druženju malo pred slovenskim kulturnim praznikom je tekel pogovor o delu Vinka Möderndorferja, Opoldne nekega dne. Roman je zasnovan natančno, s številnimi zapleti, a hkrati s tekočim prvoosebnim pripovedovalcem. Razplet nas popolnoma preseneti in nismo več prepričani o resničnosti pripovedovalčeve sreče. Delo nas je navdušilo. In na februarskem srečanju smo izbrale knjigo belokranjske avtorice, ki sem jo predstavila v uvodnem delu zapisa. Naš bralni krog za leto 2019/2020 je bil zaradi objektivnih okoliščin zaključen v začetku prvega pomladanskega meseca. Nasvidenje v jeseni!

Za bralno skupino v okviru KUD Drenov Grič – Lesno Brdo zapisala vodja Karolina Jarc