V dneh, ko se pred nami odvija rusko-ukrajinska vojna, so naše misli, družbena omrežja in mediji polni različnih zgodb o vojni, ki so še bolj pretresljive, ker se dogajajo v naši bližini in ne na varni razdalji nekje v Siriji, Afganistanu ali Sudanu. Sedaj umirajo ljudje, ki so po barvi kože in vere nam bolj podobni.

Smo se vprašali kaj lahko naredimo mi? Begunci bežijo na Zahod, njihovo število se bo še povečevalo. Ženske  in otroci. Nastanjeni so že v logaškem domu, morda je kdo koga sprejel na svoj dom.  

Poznam družino beguncev iz Gaze, ki živi na Vrhniki. Tudi oni so bili oblegani v svoji enklavi, oče je na balkanski pretrpel nepredstavljivo trpljenje. Tako kot Ukrajinci je za njimi dolga pot od raketirane domovine do Vrhnike, kjer skušajo preživeti in so se vključili v skupnost.

Ko se je zgodil begunski val iz Bližnjega vzhoda, so šle čez Vrhniko različne zgodbe ljudi in podobno se bo zgodilo sedaj. Tako kot takrat, se tudi sedaj pojavljajo ideološke izjave, brezosebne posplošitve, ki z usodo teh ljudi nimajo neposredne povezave. In tako  kot takrat bodo tudi tokrat marsikdo pomagal po svojih močeh.

Kakšna so naša merila za človeško solidarnost? Je to domnevno podobna politična ideologija, je to oddaljenost, naključnost vzgojenosti v določeno vero, naključje podedovanega odtenka beline kože, oportuno zavezništvo držav?

Naša naloga je, da vidimo čez morje »ideološke slepote«, ki se nam ponuja s poenostavljenimi razlagami od popolne krivde na eni do popolne krivde na drugi strani. Ali zmoremo videti usodo ljudi, se postaviti v njihovo kožo?

Kaj jim bodo pomagale naše deklaracije, vsa prerekanja o tem, kdo ima prav in kdo ne, NATO, Rusija? Nihče jim ne more vrniti miru, družine, domovine… Zmoremo biti podobni Samarijanu in pomagati pomoči potrebnemu, ali se bomo spet zapletli v farizejsko dvigovanje zastav, protestne shode in spletne fekalije? Pomoč beguncem bo gotovo naredila več dobrega.

Marko Močnik, Levica