Ali veste, kje so um. dela  končala?

Dela ležijo pod bambusovimi vejami za ogrado Močilnika, prepuščena vremenu in času. Če se je leta 2012 Boštjan Horvat v katalogu 2. simpozija Forma V bal, da bo izdelke prerasla trava, jih bo na koncu očitno preraslo grmovje.

Dela so rezultat več kiparskih simpozijev, ki naj bi bil postal tradicionalen. Kakšna je usoda Forma V?

Simpozij se je odvijal leta 2009, 2012, 2016 in na zadnje 2019. Po analogiji prihaja čas, ko bi se moral spet odviti, vendar za to ni posluha. Vedno je bil organiziran z minimalnimi sredstvi, z majhnim honorarjem za sodelujoče umetnike. Izdelki so ostali v lasti občine. Za prva dva simpozija so se našla sredstva za izdajo kataloga, nato ne več.

Umetnine so po pogodbi postale last občine. Pravo vrednost dobijo šele z umestitvijo v prostor. Kje so končali izdelki zadnjih simpozijev?

Izdelke prvih treh simpozijev, z izjemo odstranjenih treh, vidimo umeščene v prostor po Vrhniki, izdelka zadnjega simpozija pa sta še vedno na kraju njunega nastanka, v Starem malnu. Sprva je bila dovoljena njihova postavitev na Sveti Trojici, a je prišlo do zapletov z OPN in prepovedi postavitve na podlagi smernic Zavoda za gozdove in Zavoda za spomeniško varstvo.

Če v »Cankarjev gaj«  ne smemo vnašati skulptur, se lahko vprašamo, kaj o  umetniških umestitvah mislijo načrtovalci OPPN.

Vprašal sem se, ali ima v načrtih svoje mesto tudi umetnost. Postavitev obeležij in plastik je trenutno v urbani prostor strašno vprašljiva, saj je povsod polno prepovedi. Vendar, kot sem zapisal v Uvodniku prvega kataloga »…To niso zgolj ilustracije nekega dogodka, temveč so upodobitve in videnja, ki vabijo k besedi in razlagi, k odgovorom na vprašanja, kdo so in kako so stvari in pojavi, figure in dejanja v njih uresničeni.« Pomembno je torej, da skulpture umestimo, da ustvarjajo profani prostor.

Kaj predlagate?

Dobro bi bilo, da gozdni delSvete trojice dobil nazaj ime »Cankarjev gaj«, s parkom skulptur na temo Cankarja in identitete kraja. Tudi za prej omenjeni deli, ki sta še v Starem malnu, vemo, kje bi stali, vendar potrebujemo dovoljenje. Prav bi prišla tudi sredstva za obnovo in vzdrževanje skulptur, saj smo v vseh letih prejeli le enkrat 500 €.

Umetniku, ki deluje s srcem za mesto, kot umetniški vodja simpozijev in čigar razstavo slik sem občudoval 

v stari železniški postaji in v Mali mestni galeriji ob vrhniški tržnici, nenazadnje je decembra 2021 prejel najvišje občinsko priznanje – zlato plaketo, se zahvaljujem za pogovor.  (fotografija: Rado Krasnik)                                

Marko Močnik