Marija Pavlič se je rodila na Vrhniki leta 1790, njen dekliški priimek je bil Safran. Kot dvajsetletno dekle je prišla v Šentožbolt in se tam poročila. Tako sporoča vklesan napis na nagrobni plošči v Šentožboltu, kraju v zgornjem delu Črnega grabna tik pod trojanskim klancem ob glavni cesti Ljubljana–Maribor. Njen mož je bil Franc Pavlič iz pomembne šentožboltske poštarske družine. Rodili so se jima trije sinovi (Franc, Jožef, Jakob) in hčerka Jožefa. Marija je umrla leta 1824, stara 34 let.

Pokončna pravokotna kamnita plošča je vzidana v južno steno s pokopališčem in obzidjem obdane župnijske cerkve sv. Ožbolta. Zgoraj jo robi profiliran sims, okvir napisnega polja ima konkavno porezane vogale, v katerih je po en okrasni gumb. Napis v nemškem jeziku krasita v zgornjem delu dve stilizirani cvetlici ter spodaj križec.

†

IHS

HIER LIEGT

MARIA PAVLITSCH

GEBOHRNE SAFRAN.

KAM ZUR WELT ZU OBERLAI

BACH DEN 27. OKT. 1790.

HIEHER ALS BRAUT IM NOV. 1810

UND STARB DEN 7. SEPT. 1824.

SANFT RUHE DU EDLE GATTIN

FROM(M)E MUTTER TREUE UND

UNVERGESsLICHE FREUNDIN.

+

Najstarejša znana omemba poštarja in pošte v Šentožboltu je iz leta 1711. V šestdesetih letih 18. stoletja je za približno sto let prišla v posest rodbine Pavlič (Pavlitsch, Paulitsch): prvi se kot poštar omenja Jožef (Joseph Paulitsch), in sicer 1764, nasledil ga je Mihael, poštar do 1833. Tako beremo v članku o likovni upodobitvi šentožboltske poštne postaje (plastično upodobitev Aloisa Rude iz 1842 hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani) dr. Franceta Goloba v Kroniki. Časopisu za slovensko krajevno zgodovino iz leta 1988, kjer je omenjena tudi nagrobna plošča Marije Pavlič roj. Safran.

Ko je Marija prispela v Šentožbolt, to vsekakor ni bil miren kraj in tudi časi niso bili taki. V času Ilirskih provinc so rokovnjači v šentožboltski okolici večkrat napadli francoske čete, Črni graben je zato dobil vzdevek »Krvavi graben«. V prispevku 'K poglavju: Francozi v Črnem grabnu' Ivana Vrhovnika v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko iz leta 1909 mdr. lahko preberemo, da ko nekemu Francozu niso mogli potegniti zlatih prstanov z roke, »mu je nekdo živemu odrezal prste«, nekega francoskega poveljnika pa so »mrcvarili na šentožbaltski pošti«. Francoska oblast je ob posebej krutem napadu, roparskem umoru zaradi denarne blagajne, ki se je izvršil leta 1809 (pet domačinov je s cepci ubilo štiri francoske častnike), uvedla obširno preiskavo in januarja naslednje leto so bili obsojeni na smrt pred francoskim vojaškim sodiščem v Ljubljani, celoten dogodek pa je bil eden od povodov za Jurčičev roman Rokovnjači, ki ga je po njegovi smrti dokončal Janko Kersnik.

Nekdanja pošta z gostilno v Šentožboltu je bila »precej velika hiša«, kot lahko preberemo v omenjenem romanu ali pa vidimo na Rudovi upodobitvi iz 1842. Tekom časa je stavba izgubila precej svojega čara in tudi nekoliko skrajšali so jo – odstranjen je bil desni del z dvojnimi kletnimi vrati. Na sklepniku glavnega portala sta bili včasih menda le iniciali M. P. (sedaj je med njiju vstavljena črka I), na levi in desni strani preklade pa je deljena letnica 1800; France Golob je predvideval, da se iniciali nanašata na Marijo Pavlič: »priimek lastnice stavbe in poštne postaje«.

Menim, da se iniciali ne nanašata na Marijo (saj je bila leta 1800 komaj desetletna deklica in še ni bila v Šentožboltu ter seveda še ni bila poročena), pač pa na Mihaela Pavliča – oz. Miho Pavliča, kot je poštar imenovan v Jurčičevem in Kersnikovem romanu. Je pa Marija Pavlič bila vsekakor v kraju pomembna in spoštovana oseba, saj o tem ne nazadnje jasno priča namestitev njene nagrobne plošče na zunanjščini župnijske cerkve.

Za posredovanje fotografije Rudove upodobitve Šentožbolta se najlepše zahvaljujem dr. Bojani Rogelj Škafar (SEM).

Simona Kermavnar