Obredno obnašanje je čvrsto vdelano v 9 ali 10 dnevni gozdni odmik. Obrednost pomeni samo to, da smo pač pri stvari... karkoli že počnemo. To vse spremeni! Kvaliteta dajanja naše pozornosti v dani trenutek je zavestna. Kadar smo pri stvari, napake niso možne. Kadar nismo pri stvari, se dogajajo napake. Napaka je trenutek neprisebnosti! Če bi ljudje takoj prejeli udarec teh napak nezavednosti, na zemlji skoraj ne bi bilo preživelih. Nihče ne bi prenesel samega sebe, kakršen v resnici je, nihče ne bi preživel pritiska, ki ga sicer sam izvaja nad Življenjem, če bi mu bilo z enakim povrnjeno. Življenje nas ščiti s Samim seboj, zato si lahko skoraj v nedogled privoščimo nezavedno delovanje, pa še vedno hodimo po dveh nogah.

To vedeti vse spremeni! Računica bo prišla... koliko hvaležnosti se vzdigne v meni vedoč, da sem zavarovana, da sem ljubljena! Neprenehoma in non-stop sem ljubljena z varovalnim ščitom Življenja. Prosim razumite pravkar povedano... prišel bo čas, ko bo življenje odšlo in nas pustilo same. Preden se to zgodi, moram zavestno pogledati vase in ta uvid preživeti. Ne smem se zlomiti, pobegniti ali napadati.

Obredno obnašanje nas nežno ukoreninja v hipno dogajanje. Počasi začnemo zavestno upravljati z našo pozornostjo, da lahko za vsak trenutek vemo, v kaj smo se izlivali, kaj smo negovali, kaj smo podpirali... in obratno, kaj smo zavrnili. Obredno obnašanje nam dovoli tako hitrost delovanja, da se v njem lahko še pravočasno zaustavimo pri nečem, kar bi obžalovali.

Kaj obžalujemo? Na primer... točno vem, da me red v podpira... vseeno pa se prepuščam razpuščenosti, lenobi, izgovorom. Vem, da se bom zatem slabo počutila in spet padla v zanko nerasti... ne napredujem, nisem vsakdan nova... zelo neprijeten občutek, ki vodi v depresijo in obup. Moj dan mora biti stkan iz dobro premišljenih točk pozornosti... katere so to, me uči življenje skozi moje telo... s počutjem, z vestjo, z mirom ali nemirom, z jasnostjo ali zmedenostjo, z radostjo ali krivdo itd..

Iz točke notranje tišine mi je vseeno ali sem dobro ali sem zanič, od tu je oboje enako... vseeno pa delam tako, kot da mi je mar. Rada se dobro počutim, rada sem vesela, rada prepevam in poskakujem, rada sem ustvarjalna, rada sodelujem, delim, se učim. Lahko in moram iti še dlje... rada prenašam naporne ljudi, rada dajem, tudi tistim, ki samo jemljejo, raje tiho požrem krivico kot da jo zahtevam na silo, rada dajem lepa sočna jabolka tistemu, ki mi na glavo stresa gnilobo. Zato se opazujem in neprenehoma učim, kakšno razmišljanje/obnašanje mi to dovoljuje.