Jasnost, ki se je začela zalezovati vame skozi gozdno postenje in osamo, je postajala vse močnejša in vse bolj je potrebovala svoje pogoje, da se ohranja. V gozdu, kjer se mi vse daje in od mene noče ničesar, se tako naravno odprem življenju kot cvet soncu. V človeškem svetu in hrupnih sledeh njegovega delovanja, se naravno zaprem kot srna, ki zbeži ob srečanju s človekom. Dokler nisem izkusila veličine te osvobojenosti, sem vzdušje človeškega sveta čutila kot nek pokrov, ki mi ne dovoli razcveta, nikoli dovolj jasnega, da bi ga lahko poimenovala. A zdaj, ko sem si skozi tišino in osamo nabrala dovolj trenutkov svobode izpod njegovega jarma, je postal otipljiv in nadležen.

S tem je podobno kot z doživetjem zares odlične glasbe... slaba te nikdar več ne zadovolji. Tako me je minilo vse, kar sem prej še tako rada in zagnano počela, vse se mi je zdelo nevredno moje pozornosti. Moje delo, moji hobiji, moji odnosi, moje misli, moje navade.. vse brez življenjske vrednosti!

Z vsakim dnem po koncu odmika sem bolj spoznavala, kaj se mi je zares zgodilo. Šele zdaj sem bila zares pred pravo preizkušnjo. 11 dni brez hrane se je morda zdelo veliko, toda v primeri s postom, kakršnem me je čakal zdaj, ni bilo primerjave. Znašla sem se v še veliko večjem vakumu kot pred njim... sebe, kakršna sem bila, nisem mogla več živeti.