Izstopili smo v vasi Veliko Mlačevo, pri cerkvici Sv. Martina, kjer nas je čakala lokalna vodnica, gospa Marija Kavšek in se najprej povzpeli do razvalin gradu Boštanj, od koder se nam je odprl čudovit razgled na Grosupeljsko kotlino in severni del Krajinskega parka Radensko polje. Spustili smo se po Blagajevi poti do Velikega retja, kamor priteče voda Dobravka iz nekraškega sveta. Struga je vrezana v debele glinene nanose, ki so najbolj izraziti prav tu in so že vidne prve estavele ali retja, kjer voda odteka v podzemlje v času nizkega vodostaja. V času deževja se pa pojav obrne in voda skozi rupe v dnu vre na površje.

Dobravka dokončno ponikne v ponorni jami Beznica, ki je bila tokrat zalita z vodo skoraj do vrha. V ta skrivnostni svet podzemlja izginja voda Dobravka, prva od treh rečic Radenskega polja. V čisti tišini mokrotnih travnikov smo nadaljevali pot do delno zalitih Srednic, kjer iz lijakastih, globokih kotanj, štrlijo apnenčaste ponorne rupe, imenovane estavele ali retja, ki delujejo kot izviri v deževnih in ponori v sušnih obdobjih. Na obodih retij so že zacveteli prvi šopki velikih poletnih zvončkov.

Radensko polje  je najmanjše med devetimi izrazitejšimi kraškimi polji v Sloveniji in leži sredi dolenjskega krasa, bogato z vsemi kraškimi pojavi, čeprav meri v dolžino 4 km, v širino pa le 1 km, kar je posebnost krajinskega parka. Trave v tem času še niso bile visoke, zaradi dežja prejšnjih dni so bili osrednji kolovozi ponekod poplavljeni, zato smo le z avtobusa videli izvir reke Zelenke pod vasjo Predole in prelivanje njenih vod proti  jugovzhodu, kjer Zelenka ponikne v  jami Pekel.

Naredili smo postanek pred Družbenim in kulturnim domom v vasi Velika Račna in nekaj trenutkov uživali v ubranem petju Ljudskih pevcev in godcev Zarja in Mlada Zarja, katerim se je pridružilo tudi nekaj drugih pevcev in pevk KD Franceta Prešerna Račna. Zaplesali so tudi plesalci folklorne skupine prav tako domačega kulturnega društva.

Nato smo se sprehodili ob okljukih vode Šice, ki izvira v Mali Račni ob Žabji hiši in potroji svoj tok zaradi meandrov, ob njih pa občudovali zadnje letošnje močvirske logarice ali tulipane.  Čudovit je bil tudi pogled na osamelec ali hum Kopanj, ki se dviga 70 m nad dnom Radenskega polja. Na severni strani, sredi griča, je skrivnostni studenec kjer voda nikoli ne presahne in kapela Lurške Marije. Na vrhu huma je romarska cerkev Marijinega vnebovzetja z župniščem, kjer je kot otrok nekaj let bival France Prešeren, pri stricu, duhovniku, kjer se je učil pisati in brati za kamnito mizo, ki stoji še danes. Pod cerkvijo sta tudi obnovljena osnovna šola in vrtec.

Tako smo vsak v svojih mislih prečili kolovoze čez rahlo valovit kraški svet do Lazarjeve in Zatočne  jame, koder so v jamskem podzemnem sistemu bučale vse tri narasle vode Radenskega polja, ki ponovno pritečejo na dan v izvirih reke Krke. Mikala nas je tudi  višje ležeča jama, Viršnica nad Lazarjevo jamo, ampak smo zaradi  mokrote terena misel nanjo kmalu opustili. 

Zadnji postanek smo naredili v Mali Račni pri izvirih reke Šice. V Žabji hiši smo na slikovni in pisni razstavi Krajinskega parka Radensko polje podoživljali vse, kar smo videli in slišali o pestrosti rastlinstva in živalstva tega bisera, o vrstah žab in več kot desetletnem projektu »Pomagajmo žabicam čez cesto« ter tudi o velikih zvereh, ki jih tu tudi lahko srečamo. Simbol Radenskega polja pa je sibirska perunika.

Ostri vrh, viden izpred Žabje hiše, so zakrili deževni oblaki, ploha pa je toliko počakala, da smo suhi in zadovoljni vstopili nazaj na avtobus ter se poslovili od prijazne lokalne vodnice gospe Marije Kavšek, ki nam je poleg bogatega naravoslovnega znanja o Radenskem polju, predstavila tudi njegove prebivalce, Radence in bogato kulturno dediščino tega področja.

Med debelimi kapljami, ki so se usule po oknih avtobusa, je Radensko polje počasi ponikalo za nami, mene pa je prešinila radovednost, kako je tu, ko zacvetijo modre sibirske perunike s tankimi belorumenimi črtami in roza cvetovi francoskega šipka, kakšna so presihajoča jezerca in še druga retja (vretja, kot jim rečejo domačini), kakšna so močila, šotišča, poplavni gozdiči, kakšen je razgled z Ostrega vrha, ja, še se bom vračala, verjetno niti četrtič, niti petič, ne bo dovolj.

Odsek za varstvo narave: Marija Dolinar