Na Vrhniki smo se zbrali ob osmih in krenili proti Kočevju, od tam pa med zelenimi griči do prvega postanka, v krajinskem parku Lahinja. Ker je tu kraški svet, so naravne posebnosti podobne vrhniški okolici – vrtače, brezna, izviri polne vode. Ker je krajina zaščiten park imajo živali in rastline več miru pred človeškim uničevalcem. Zaradi ugodnih naravnih pogojev za življenje, so se na tem koščku sveta naseljevali že v mlajši kameni dobi in bakreni dobi (5 – 3 tisoč let pred n. št. ), kar dokazujejo izkopani predmeti (kamnita sekira, rezilo, deli kamnitih žrmelj, orodje iz kremena), ki so ga uporabljali takratni naseljenci.  V času vladavine Matije Korvina (1443 – 1490) - kralja Matjaža pa so našli zlatnik z njegovo podobo. Izročilo naših pradedov je žaga venecijanka in mlin, ki so ju nekoč poganjala podlivna kolesa - bilo jih je 5 lesenih, danes se vrtijo še tri za leseno steno, ki jih ščiti pozimi pred ledom. Še vedno zmeljejo pšenico, kamut, koruzo, rž, ajdo. Po končanem ogledu nas je gostiteljica »pozvala«, da zapojemo, ona pa je dajala ritem z gudalom. Marsikdo bi še ostal in užival lepote narave, a čas je bil tu naš gospodar.
Čakali so nas na naslednji dogovorjeni postaji v Rimu na kmetiji Raztresen. Redkokje je še mogoče najti ljudi, ki jim pridelava lanu in konoplje daje toliko zadovoljstva, kot smo bili priča temu »kralju v Rimu«. Vsi postopki od setve, pobiranja, tučenja,namakanja, beljenja s pepelom, česanja, predenja, tkanja do končnega izdelka, si je mogoče ogledati na njegovem posestvu; pa ne samo to – gospodinja nam je pokazala, kako so predli včasih na paši in sedaj na kolovratu, le sline ne sme nikoli zmanjkati.  Njihovi izdelki so narejeni z ljubeznijo in vztrajnostjo. Tudi izdelava belokranjskih pisanic ni mačji kašelj, zahteva rutino in potrpežljivo roko. In ker cenijo vse, kar narava da, uporabijo tudi posušene liste oličkane koruze za izdelavo copat in cekarjev. Kmetija ponuja poleg domače hrane in pijače tudi prenočišča za omagane ali miru potrebne popotnike v sobah ali pa kar na senu. Ja, tudi dandanašnji si človek lahko privošči življenje, ko so ga nekoč živeli naši dedki in babice, pradedi in prababice. Na kmetijo  Raztresen prihajajo skupine potomcev naših izseljencev iz Amerike, da si lahko predstavljajo, kar so jim pripovedovali njihovi starši – ena taka skupina se je poslovila s kmetije prav ob našem prihodu.
Zadnja postaja na naši poti je bilo kosilo na kmečkem turizmu Bahor. Njihova specialiteta je odojek ali jagnje pečen v majhni krušni peči  na posebnem ražnju, poleg slastno pečenega mesa postrežejo domačo metliško črnino, za posladek pa jabolčni in sirov zavitek z okusom po domačem. Na tem kraju smo se spomnili gospoda Zdravka Bahorja, ki je leta 1957 prišel na Vrhniko za kaplana, iz rojstne Dragovanje vasi. Nekateri med nami, smo se ga še prav dobro spomnili, čeprav smo bili v tistih časih še otroci.  Kasneje, proti koncu njegovega službovanja je napisal knjigo Leta preizkušenj, v kateri predstavi mnoge belokranjske običaje, svoje otroštvo in življenjsko pot, ki ga je na samem začetku za 4 leta pripeljala tudi na Vrhniko.
V tem dnevu se je zvrstilo toliko prijetnih vtisov, da smo zlahka odrinili vsakodnevne težave, ki jih nam prinaša vrhunska tehnologija.

Metka Paškulin