Poznojesenski čas je vremensko res nepredvidljiv in Ligojn`c je čakal kar dve leti, da mu je uspelo izpeljati težko pričakovani pohod po delu Trnovskega gozda. Zadnji hip se je vreme iz sobote na nedeljo uredilo, a vseeno smo ubrali »rezervno« različico, kajti domovinska dolžnost je poklicala Ligojnčevega prijatelja Emila, ki nas je želel popeljati po svojih poteh.

Prijetna vožnja čez Hrušico, Col in po vaseh pod Robom ali po domače – Gorami – nas je pripeljala do našega izhodišča v Predmeji. Vipavska burja je imela prav tu mlade in takoj smo se skrili za bližnjo stavbo, ki pa smo jo kmalu zapustili in se podali, mimo Resslovega spomenika v strm, a zatišen breg. Le ko smo si na robu pred Čavnom želeli ogledati Vipavsko dolino je burja z vso svojo močjo obrila še zadnje predstavnike Lintvernov, ki tega obreda zjutraj niso opravili. Ostale so le stalne brade in brki.

Nedolgo za tem smo padli v naročje topli Koči Antona Bavčerja na Čavnu, si pogreli kosti in dušo in polni energije nadaljevali pot pod Modrasovcem do Iztokove koče. In tu presenečenje, za cel avtobus planincev je dodobra napolnil malo kočo in njeno okolico tako, da smo se odločili, da se kar zunaj podpremo s sendviči in toplim čajem in že smo jo ubrali Predmeji naproti.

Posedli smo v tolpa vozila in se odpeljali na Sinji vrh, kjer smo s kosilom uspešno zaključili naš težko pričakovani pohod.

Pohoda smo se udeležili: B`čar, Betajnov`c, Cvele, Cvičkar, Grintov`c, Ligojn`c, Pero, Špilčk, Špik in Stari.

Besedilo: Špik

Fotografije: Cvele, Grintov`c in Ligojn`c