Letošnji kulturni praznik smo počastili 9.februarja v društvenih prostorih. S svojimi pesmimi se nam je predstavila rojakinja Frančiška Celarc.
Kot nam je sama povedala, jo je za pisanje verzov navdušila že v prvem razredu učiteljica Košmerljeva, ko je recitirala Župančičevo pesem Mehurčki.
Ko se je v petem ali šestem razredu najstniško zaljubila v svojega sošolca, mu je napisala pesem z akrostihom. Seveda je takrat vzbudila pri sošolcih posmeh pa tudi nevoščljivost, dogodek pa je šel kmalu v pozabo.
Šele pri tridesetih letih je njen nemirni pesniški duh ponovno zaživel in porajati so se začele nove in nove pesmi.
Svoj pesniški moto je izpovedala v pesmi Moj pegaz.
Pegaz moj je revno kljuse,
ki ne zmore na Parnas,
pesem za vsakdanjo rabo
dela meni kratek čas.
Tudi njena zbirka pesmi, ki je izšla leta 2008, nosi naslov Moj pegaz.
Sklop pesmi, ki smo jih izbrali, so predstavile recitatorke Zalka, Nežka, Milena, Bari in Darinka.
Nežka je povedala otroško nagajivo pesmico Daniel sprašuje:
Le zakaj cekin na juhi
se ne da lepo prijeti,
kdo kanarčka pri sosedi
je naučil žvrgoleti?
Milena pa je povedala še otroški pesmici Nejc in sestrica in Kapljica.
Za popestritev recitala smo povabili učence Glasbene šole Vrhnika.
Maruša Jesenovec je na violini zaigrala skladbo Tamburin ob klavirski spremljavi Nike Tkalec.
Na flavto pa je zaigrala Elena Zakrajšek – Janevski skladbi Preludij in Ples.
Poleg otroških pesmi pa je Frančiška napisala tudi razmišljujoče, ki pričarajo osebna doživetja v naravi. Pesem Feniks je recitirala Darinka.
Jaz pa grem
po znani sledi v noč,
ko mesec posrebri vrhove smrek
in vitka breza tiho mi šepeče…
V pesmi, ki jo je recitirala Bari, pa začutimo bistvo današnjega časa – strah in nemir.
Generacija moja
te je kdaj strah?
Obstaneš za hip
na sredi poti?
In ne moreš nazaj
in ne upaš,
ne znaš naprej?
V Zimski pravljici, ki jo je povedala Nežka, pa smo občutili igrivost, ki jo pesnica doživlja kot del narave, zlita z vsem, kar jo obdaja.
Naša gostja je svoje pesmi objavljala v Našem časopisu, Kmečkem glasu, Cicibanu, v Pavlihu in tudi na Radiu Slovenija, kjer je njena pesem Kapljica bila tudi uglasbena.
Ob osamosvojitvi je napisala pesem Lipa, ki je bila na natečaju med številnimi izbrana kot najboljša in jo je uglasbil Oto Čeru za mešani zbor. Prebrala jo je Stanka.
Ko se Slovenec rodi, lipa slovenska vzdrhti
v slutnji cvetoče pomladi vejica kar vzbrsti.
Ko se Slovenec moži, lipa vsa zlata dehti
in blagoslavlja nevesto, da zarod nov nam vzgoji.
Kako je treba pisati, nam Frančiška lepo ponazori v pesmih Navodilo za pisanje soneta in Biti pesnik.
Zalka je povedala, kako težko je pisati, če si ženska.
Prav lahko je biti pesnik,
če si fant ali pa mož…
Pa naj ženska pesmi piše,
ko z otroki se mudi,
smrkave jim noske briše,
ritke umiva in suši.
Da je naša gostja šla pri pisanju čisto po svoji poti, nam pove v pesmi Moj potoček. Bari jo je lepo predstavila.
Moj potoček ni za vašo strugo;
samosvoj je, skače, kakor hoče,
enkrat vriska, drugič spet se joče.
Noče vaše, išče pot si drugo.
V njenih pesmih smo spoznali, koliko ji pomeni narava, otroški svet, kako jo vse to navdihuje za izražanje najglobljih čustev. Ob enem pa se tudi od srca nasmejemo ob hudomušnih pesmih Izgubljena rima in Dve generaciji, ki jih je povedala Zalka.
Včeraj se mi je zgubila rima,
nisem je našla…
Če jo najde dober pesnik,
prosim, naj lepo ravna z njo,
saj, četudi je nerodna,
le shodila bo morda.
Recital smo sklenili s pesmijo Rojenice, ki jo je Frančiška posvetila svoji hčerki Silvani in jo je prebrala Stanka, ki je menila, da ti verzi označujejo tudi avtorico samo.
Je tretja vila pristopila:
bogato te bom obdarila!
Bolj kakor drugi, boš čutila,
bolj se življenja veselila…
Nad vso resnico in nad sanje
neskončno dajem ti spoznanje…
Predsednica DU Elica Brelih se je številnemu občinstvu zahvalila za obisk, prav tako tudi vsem nastopajočim, še posebej pa Frančiški Celarc, ki je dovolila, da smo bili njeni gostitelji.
Zapisala avtorica scenarija Stanka Grbec.
