Naslednji postanek je bil ogled muzeja Kočevarjev staroselcev v Občicah. Kulturni

center Društva Kočevarjev staroselcev se predstavlja s prikazom zgodovinskih dejstev

o nekdanjih prebivalcih na Kočevskem, ki so tu živeli več kot šesto let. Kočevski Nemci

so bili edini agrarni nemški jezikovni otok na slovenskem ozemlju.

Naselitev Kočevarjev sega v 14. stoletje, ko je Oton V. Ortenburški, v skoraj prazno in

redko poseljeno pokrajino, začel naseljevati nemške priseljence iz koroških in tirolskih

posestev. Namen naselitve ni bil političen, ampak gospodarski, saj so hoteli z gosteje

poseljeno in obdelano zemljo, povečati dohodke. Leta 1400 je bila zunanja kolonizacija

z nemškimi kmeti končana, nadaljevala pa se je notranja, z ustanavljanjem novih naselij.

Območje je obsegalo 800 kvadratnih km.

Prvo večje odseljevanje Kočevarjev se je zgodilo okrog leta 1880, ko so se v glavnem

odseljevali v Ameriko. Drugo večje odseljevanje je bilo po 1. svetovni vojni. Svoj “konec”

so doživeli med 2. svetovno vojno, ko so jih izselili v Avstrijo in Nemčijo.

Njihovo kulturno dediščino pa sta skoraj v celoti uničila zubelj vojnega požara in kruta

povojna narodna in ideološka nestrpnost.

V Beli Krajini smo obiskali Vinico- rojstni kraj Otona Župančiča, župnijsko cerkev sv. Križa in Žeželj- romarski kraj nad Vinico.

Za strokovni del izleta smo izbrali obisk gasilske zveze in prostovoljnega gasilskega društva Črnomelj. Ogledali smo si njihove prostore, in opremo ter se seznanili s potekom lanske intervencije ob pojavu toče, katera je uničila vse strehe na njihovem območju.

In naj zaključim z Župančičem, ki je zapisal: Teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih

je nasesal...