»…kol'ko podkvic potrebuje,« gre vsem nam znana ljudska izštevanka. No, kladivo je resda pelo po nakovalu in razbeljenem železu, a konj v Tehniškem muzeju v Bistri, ki je že v začetku marca odprl svoja vrata, tokrat niso podkovali, četudi je bistriška graščina to veščino gostila več stoletij. Je pa mojster kovač Janez Globočnik iz Cerkelj na Gorenjskem številnim radovednim obiskovalcem muzeja prikazal kako iz neuglednega koščka železa pod urnimi in spretnimi udarci kovaškega kladiva nastane lična spominska podkvica ali pa prava konjska podkev. Kupček kovaških izdelkov je hitro rasel, g. Globočniku pa se je še hitreje razvezal jezik. Izvedeli smo, da je predstavnik tretje kovaške generacije pri hiši, ki je bila kovačija že leta 1887, da je od malega rad delal kot kovač in to pozneje kljub manj cenjenemu poklicu ter zaključeni diplomi strojništva ostal do danes. Posla mu ne zmanjka in ker kvaliteti njegovih izdelkov sploh ne gre oporekati, ravno nasprotno, ga najemajo tudi za tako velike projekte, kot je izdelava železnih elementov pri celoviti prenovi gradu Snežnik. O njem so poročali številni domači in tuji mediji. Zavidljivo, ni kaj.

Za nameček nam je postregel še z nekaj starimi modrostmi, kot je »kuj železo, dokler je vroče«. Ali, če ne veš kaj bo iz razbeljenega železa nastalo na koncu, se ravnaj po reklu: »Če bo špičasto, bo pokrov, če ploščato, pa lopata.« Razložil je tudi pomen podkev, ki pogosto krasijo pročelja hiš, gospodarskih poslopij, vozil, ipd. S kraki obrnjena navzdol nas varuje pred hudimi duhovi, negativnimi silami, škrati in čarovnicami. Če ima krake obrnjene navzgor nam prinaša srečo, zdravje in mir, če pa v levo ali desno, pa prinaša srečo in zdravje v plodnosti in rodovitnosti.

Damjan Debevec