V minulih dveh letih je Koroška obeležila kar nekaj okroglih obletnic. 100-letnico koroškega plebiscita, 400-let rudarjenja v Mežiški dolini in 160-obletnico rojstva skladatelja Huga Wolfa. Članice Gasilske zveze Vrhnika je zanimalo, kako ljudje dandanes živijo v teh krajih zato smo se odpravile na strokovno – družabni izlet na sam hrbet slovenke kokoške. Da bi nas obvarovala deževnega vremena ( same ženske na kupu prikličejo dež ), sta se nam pridružila še predsednika dveh prostovoljnih gasilskih društev.

Pot nas je najprej pripeljala v Legen. Tu smo si ogledali cerkev sv. Jurija, najbolje ohranjeno svetišče iz časa pokristjanjevanja Slovencev. Jeseni leta 1993 so arheologi ob zamenjavi dotrajanega tlaka naleteli na ruševinske ostanke starejših sakralnih objektov in grobove. Najdeno so ustrezno arheološko obdelali in namesto tlaka postavili steklen pod. S tem so omogočili obiskovalcem pristen vpogled v zgodovinsko dogajanje. Nazaj v čas do 9. stoletja.

Naša druga postojanka je bila majhna vasica Libeliče, katere prebivalci leta 1920 niso priznali izidov plebiscita. Libeličani zase pravijo, da ne ubogajo na prvo besedo. Kar dve leti so se libeliški kmetje upirali odločitvi, da njihova vas pripada Avstriji. Vsako noč so rezali bodečo žico, ki je domačije postavljala na območje Avstrije, ruvali mejnike in se upirali orožnikom. Orožniki pa so mejnike in žico vsak dan znova postavljali nazaj na prvotno mesto. Avstrija se je naveličala stalnih nasprotovanj, zborovanj in upiranja in je pristala na ponovni pregled plebiscitarnega rezultata. 1.10.1922 je končno odločila, da se vasico vrne Sloveniji. Gasilci smo Libeliče obiskale ravno v času desetdnevnega slavja v počastitev tega pomembnega mejnika. Imeli smo čast videti okrašeno gasilsko črpalko, ki ima  v vasici tako velik pomen, da so jo izbrali za motiv svojega grba.V Libeličah smo si ogledali še znamenito kostnico in cerkev, črno kuhinjo z muzejem koroškega plebiscita in muzej kmečkega orodja.

V Slovenj gradcu smo si privoščili kratek predah in se prepustili gurmanskim užitkom pošteno zasluženega kosila.

Nato pa je sledil ogled podzemlja Pece. Odšli smo 'Globoko pod zemljo, kjer plešejo škrati in se začenja svinčeva in cinkova pot stoletij prelitega znoja in žuljev.' S pravim rudarskim vlakom, opremljeni s čelado in svetilkami, smo se odpeljali v osrčje rudnika, v okrožje Moring. Vožnja v zaprtem lesenem vlakcu daje občutek tesnobe, hitrosti in izgube nadzora. Nekaj, na kar so se morali rudarji, ki so nekoč služili kruh v teh rovih navaditi. Izstopili smo v osrčju gore, 600 m pod površjem Velikega vrha. Sledila je hoja po turističnem delu rudnika s predstavitvijo načinov rudarjenja in rudarske opreme, ki so jo rudarji uporabljali v različnih zgodovinskih obdobjih, od začetkov pred 350. leti, do zadnjih dni v preteklem stoletju.

Veseli, da smo si rudnik samo ogledovali in v njem ne delali, smo ob povratku na dnevno svetlobo stopili iz vlaka in se z udobnim avtobusom odpeljali do PGD Mežica. Po prijaznem sprejemu domačih gasilcev, smo si pod njihovim vodstvom ogledali povečan in obnovljen gasilski dom z vso pripadajočo opremo.

Polni vtisov in doživetij dneva smo ob mraku zapustili koroško in se vrnili v nam znane kraje.

Hvala Gasilski zvezi Vrhnika, da nam je omogočila izpeljati izlet. Velika hvala pa seveda naši vodički Alenki, ki nas je popeljala v kraje, kamor redko, nekateri pa nikoli ne zaidemo.

Andreja Lenarčič