Zgodaj zjutraj ob 4.45 smo se učenci devetih razredov OŠ Antona Martina Slomška Vrhnika zbrali pred šolo, da bi šli na ekskurzijo na Dunaj. Bilo je hladno pomladno jutro in nas je prav pošteno zeblo. Na srečo nismo dolgo čakali učiteljic, tako da nismo zmrznili. Ker smo bili vsi še rahlo zaspani, je vožnja do Dunaja hitro minila.

Ko smo prišli v center Dunaja do Ringa, smo bili vsi že pošteno zbujeni in polni energije. Iz avtobusa smo si ogledali mestni park, parlament, mestno hišo in druge pomembne mestne stavbe. Stavbe so videti stare, mogočne in z bogato zgodovino. Zelo so me zanimali tramvaji, ki jih na Dunaju kar mrgoli na vsakem vogalu. Zdi se mi, da je to dober način za prevažanje po tako velikih mestih. Zanimiva izkušnja bi bila, da bi se vsaj enkrat peljali s tramvajem, vendar za to na žalost ni bilo priložnosti. Učiteljica nam je razlagala o znamenitostih Dunaja, vendar zavzetih poslušalcev ni bilo veliko. Avtobus nas je pripeljal do mestnega parka in nas tam odložil. Peš smo se odpravili do cesarske grobnice, kjer so pokopani Habsburžani. Kot nam je učiteljica razložila, so to naredili s posebnim protokolom, katerega namen je bil, da se pokoplje cesarja ne kot vladarja in nekoga, ki je nad ljudmi, ampak kot navadnega človeka, ki dela napake kot ostali. Pokopani so v mogočnih kamnitih sarkofagih, ki so bogato okrašeni. Sarkofage krasijo tudi kipi, ki naredijo še poseben vtis. Za tem smo se peš odpravili do cerkve sv. Štefana, ki je simbol Dunaja. Cerkev je zelo visoka, njen najvišji stolp je visok kar 137 m. Zunanjost cerkve je bogato okrašena in ima veliko podrobnosti, ki jih v cerkvah na slovenskem težko najdemo. Cerkev je zgrajena v gotskem slogu. Ko smo vstopili v cerkev, je bilo v njej temno zaradi barvnih oken, ki prepuščajo le malo svetlobe. Zunanjost cerkve je name naredila večji vtis kot notranjost. Po ogledu cerkve smo imeli nekaj časa zase, ki smo ga lahko preživeli, kakor smo hoteli. Zelo mi je bilo všeč, da smo sami lahko raziskovali in se sprehajali po tem velikem mestu. Na Dunaju je prava mešanica ljudi s celega sveta, ulice so polne turistov, mesto je čisto in urejeno. Na poti proti Karlovi cerkvi smo si ogledali še prodajalno znamenite sacher torte. Originalne dunajske torte so bile tako drage, da si jih ni nihče privoščil. Po poti smo videli veliko tramvajev, ki so švigali po mestu. Ko smo prišli do Karlove cerkve, sem imel občutek, da sem v Rimu, saj je bila cerkev zaradi kupole zelo podobna baziliki sv. Petra. Zgrajena je baročnem slogu. Peš smo kmalu prispeli do dvorca Belveder. Dejansko sta to dva znamenita dvorca:  zgornji in spodnji Belveder. Med njima je dolg park z vodometom, ki pa na žalost ob našem obisku ni deloval. Zvečer smo si v restavraciji privoščili skupno večerjo. Ker smo bili utrujeni od celega dne in temu primerno tudi lačni, nam je večerja zelo teknila. Celo meni, ki sem ponavadi zelo izbirčen. Z avtobusom smo se pripeljali do hotela zunaj mesta, kjer smo prenočili. Sobe so bile zelo prostorne in čudili smo se nad udobnostjo kopalnic. Kljub želji po nočni zabavi in klepetu smo kmalu utrujeni zaspali.

Zjutraj so nas zgodaj zbudili, zato smo se komaj primajali do zajtrka. Užival sem v bogati izbiri kruha in peciva. Po ogledu nekaj zanimivih arhitektur v bolj sodobnem delu Dunaja smo obiskali Schönbrunn, znameniti dvorec Habsburžanov. Veliko palačo in vrtove smo si ogledovali kar nekaj časa. Povzpeli smo se na hrib, s katerega je lep razgled na palačo Schönbrunn in mesto Dunaj. V schönbrunnskih vrtovih smo si ogledali živalski vrt, ki je najstarejši v Evropi. Živalski vrt je name naredil največji vtis. Ogledali smo si tudi veliko živali, ki smo jih do sedaj lahko videl samo po televiziji, na primer pando, ogromno želvo, pingvine … Po živalskem vrtu smo se lahko prosto sprehajali in raziskovali, ne da bi nas kdo stalno opozarjal, kaj moramo početi in kako se moramo obnašati. Tri ure v živalskem vrtu so minile, kot bi mignil. Z avtobusom smo se odpeljali v zabaviščni park Prater. Meni zabaviščni parki niso posebej pri srcu, moji sošolci pa so komaj čakali, da bi se odšli zabavat in tekmovat, kdo si več upa. Sam sem bolj užival v opazovanju sošolcev in njihovih krikih, ko jih je bilo na smrt strah med vratolomnimi vožnjami na raznih vlakih smrti in drugih napravah, ki te vrtijo na vse strani.

Popoldne smo se odpravili na avtobus in proti domu. Med vožnjo je vsak na svoj način preganjal čas, nekateri so tudi zaspali. Sredi noči nas je pri šoli poleg staršev pričakal dež.

Vid Rode, učenec 9.a razreda OŠ Antona Martina Slomška