Naj spomnimo: gre za 2000 let star rimski deblak v več kosih, eden najdaljših v Evropi, ki naj bi našel svoje mesto v novem »muzeju« - Doživljajsko razstavišče Ljubljanica v Kulturnem centru Vrhnika. Dr. Katja Kavkler iz ZVKDS je pojasnila, da je deblak trenutno v fazi odstranjevanje kislin in soli iz notranjosti lesa. Ko bodo meritve pokazale »…zadostno čistost lesa, bomo deblak nekaj mesecev namakali v vodni raztopini melaminske smole, ki bo utrdila močno razgrajeno lesno strukturo, ne da bi povsem zapolnila vrzeli, zato bo les ohranil svojo osnovno strukturo in barvo. Smolo bomo ob koncu postopka polimerizirali pri nekoliko povišani temperaturi. Zadnja faza konserviranja je sušenje. Poteka počasi, deblak bo v tem času zavit v paropropustno folijo in še vedno shranjen v kapsulah, ki bodo preprečile deformacije lesa.«

Postopek bo trajal več let
Ključno vprašanje pri tem je, koliko časa bo trajalo konzerviranje lesa, sploh v luči napovedanega odprtja »muzeja« za občinski praznik prihodnje leto. Dr. Kavklerjeva pravi, da težko natančno napove čas procesa, ker gre za velik kos lesa, ki lahko tudi preseneti s svojimi fizikalnimi procesi. Po njenem bi bil deblak najprej »nared« v roku dobrih dveh let.

Kaj bo potem razstavljeno?

Za pojasnilo o morebiti nekoliko nerodni situaciji smo prosili podžupana Janka Skodlarja, ki na občinski strani vodi projekt. Dejal je, da dokončna odločitev, kaj bodo postavili v »muzej« namesto deblaka še ni padla, se je pa med drugim kot ena od opcij omenjal tudi »3D print«. Vse kose deblaka bodo namreč tudi 3D skenirali, kar bo omogočilo nova spoznanja arheologom, olajšalo končno sestavljanje deblaka in omogočilo spremljanje kvalitete konserviranja. Scan bi morebiti lahko uporabili tudi za »3D print«. Sicer pa Skodlar dodaja, da ne gre izključiti, da bi določen del konzervatorskega procesa potekal kar v »muzeju« in bi na ta način omogočili tudi ogled originalnega deblaka.
Zanimalo nas je še, kaj pomeni dejstvo, da v »muzeju« nekaj let ne bo originalnega deblaka za glavnega sofinancerja projekta Finančni mehanizem EPG? Kot pravi Skodlar, upa, da bo sofinancer vendarle razumel, da lesa ni mogoče prisiliti k sušenju, ker ima določene fizikalne lastnosti, ter da to ne bo vplivalo na višino sredstev.

Gašper Tominc, foto: GT