Nekoč se je peljal Ivan Cankar z vlakom iz Ljubljane v Trst – da, pred kakimi stotimi leti se je to še dalo – v družbi neznane dame, s katero je izmenjal vrsto zanimivih misli, ne pa tudi imena. Takole je tekel pogovor. A: »Cankar mi je pogodu… ampak zadnje čase, se mi zdi, da prenaglo piše, da sam sebe prehiteva…« B: »Zakaj se vam tako zdi?« A: »Pravijo!« B: »Ali se pozna ta vihravost v njegovih delih, v besedi, v slogu, v misli, v ideji?« A: »Nisem videla – ampak pravijo!« B: »Kdo pravi?« A: »Brala sem…« No, mi smo namesto o Cankarju brali rajši kar Cankarja iz prve roke in za njegov rojstni dan si ne bi mogli izbrati imenitnejšega kotička, kot kjer je na svet privekal daljnega leta 1876. Brali smo Belo krizantemo, tako je izbrala Zala Kurinčič, ki je letos prvič prevzela tozadevni kulturni dogodek. In zakaj bi Cankarjeva dela brali družno in na glas? Ker gre v prvi vrsti za prav poseben občutek, ko iz pustih črk na papirju spregovori Cankar, brez vsake vsiljene interpretacije, in se naučimo ceniti njegova dela, ne zato ker so tako rekli ali zapisali drugi, temveč, ker so tega vredna. Ali kot je Cankar sam zapisal drugod v Beli krizantemi: »Napisal sem knjigo, ki je bila, kakor pravi Goethe, navadno kosilo – ne preskromno, pa tudi ne prazniško. Mnogokdaj sem že imenitnejše kosil. Ali izdal sem tisto knjigo v založbi, ki je v tesnem stiku z vplivnim časopisjem. Oj hvale! Oj slave! Oj češčenja! Izkazalo se je nenadoma, da sem velik umetnik; izkazalo pa se je tudi, da sem bil velik umetnik šele v trenutku, ko sem izročil tisto knjigo… Le mesec dni kasneje sem kosil gosposko; za tisto moje kosilo se nihče ni zmenil.« Da bi okusili Cankarja na tak način, pa ne rabite čakati naslednjih Cankarjevih dni, že 21. junija, ob 19. uri, se bo prebiralo črtico »Naš laz« ob lazu Cankarjevih za Sveto Trojico, podobno pa naj bi se obeležilo tudi obletnico njegove smrti decembra letos.

Damjan Debevec, Foto: DD