V četrtek 25. septembra smo Barjani imeli planiran pohod na Slemenovo špico nad Vršičem, vendar sta se vodnika Milan in Frenk, zaradi slabega vremena, odločila za pohod na Matajur. Prvi postanek smo imeli na počivališču Šempas, kjer smo popili Cankarjevo kavo. Pot nas je vodila skozi Tolmin in naprej po vijugasti strmi cesti do Italijanske koče Pelizzo.  

Po krajšem postanku v koči, smo ob rahlem dežju in megli odšli do preddverja Doma na Matajure (1545 m), saj je koča odprta samo ob sobotah in nedeljah. Kočo upravlja Planinska družina Benečije. Pot smo nadaljevali na vrh Matajurja (1642 m), kjer stoji manjša cerkev (kapela) in v njeni bližini razgledna plošča z vpisno skrinjico.

Tam nas  je pričakal prekrasen razgled na Kobariški oziroma Breginjski Stol, za katerim smo opazili Karnijske Alpe in del zahodnih Julijcev ter zasneženo Kaninsko skupino. Proti vzhodni strani smo videli  Krn in greben Krnčice, za katerim je vrh Triglava. Na jugovzhodu se razprostirajo Golaki, na jugu pa Jadransko morje s Trstom in Piranskim zalivom.

 Vrnili smo se do italijanske koče, kjer nas je čakal avtobus. Nadaljevali smo pot na Kolovrat, mimo Livka in Nebes na sedlo Solarji (996 m). Tu je za časa prve svetovne vojne italijanska vojska zgradila obsežen sistem svoje tretje obrambne črte, poimenovane »linea d'armata«. Hodili smo po rovih in kavernah imenovani Pot miru. Milan in Frenk sta nam vso pot izčrpno razlagala o rastlinskem svetu in zgodovini teh krajev.

 Ob povratku nas je presenetila Milena s pecivom in medico. Pričakalo nas je tudi čudovito sončno vreme.

Zadovoljni in ravno prav utrujeni smo se Barjani odpravili proti domu.

V četrtek 25. septembra smo Barjani imeli planiran pohod na Slemenovo špico nad Vršičem, vendar sta se vodnika Milan in Frenk, zaradi slabega vremena, odločila za pohod na Matajur. Prvi postanek smo imeli na počivališču Šempas, kjer smo popili Cankarjevo kavo. Pot nas je vodila skozi Tolmin in naprej po vijugasti strmi cesti do Italijanske koče Pelizzo.  

Po krajšem postanku v koči, smo ob rahlem dežju in megli odšli do preddverja Doma na Matajure (1545 m), saj je koča odprta samo ob sobotah in nedeljah. Kočo upravlja Planinska družina Benečije. Pot smo nadaljevali na vrh Matajurja (1642 m), kjer stoji manjša cerkev (kapela) in v njeni bližini razgledna plošča z vpisno skrinjico.

Tam nas  je pričakal prekrasen razgled na Kobariški oziroma Breginjski Stol, za katerim smo opazili Karnijske Alpe in del zahodnih Julijcev ter zasneženo Kaninsko skupino. Proti vzhodni strani smo videli  Krn in greben Krnčice, za katerim je vrh Triglava. Na jugovzhodu se razprostirajo Golaki, na jugu pa Jadransko morje s Trstom in Piranskim zalivom.

 Vrnili smo se do italijanske koče, kjer nas je čakal avtobus. Nadaljevali smo pot na Kolovrat, mimo Livka in Nebes na sedlo Solarji (996 m). Tu je za časa prve svetovne vojne italijanska vojska zgradila obsežen sistem svoje tretje obrambne črte, poimenovane »linea d'armata«. Hodili smo po rovih in kavernah imenovani Pot miru. Milan in Frenk sta nam vso pot izčrpno razlagala o rastlinskem svetu in zgodovini teh krajev.

 Ob povratku nas je presenetila Milena s pecivom in medico. Pričakalo nas je tudi čudovito sončno vreme. Zadovoljni in ravno prav utrujeni smo se Barjani odpravili proti domu.

Besedilo: Franci Kržmanc

Fotografije: Andreja Mole, Stane in Franci Kržmanc