Na zadnji pohod pred poletnimi počitnicami smo se Barjani 23. junija podali na Snežnik, naš letošnji najvišji vrh. Avtobus nas je pripeljal skozi Ilirsko Bistrico po vijugasti cesti do Sviščakov (1242 m).
Oprtali smo si nahrbtnike in barvna paleta pohodnikov usklajena z naravo se je napotila v jutranjo tišino in svežino gozda. Premagovali smo gruščnato pot do sedla, kjer smo si privoščili malo oddiha in malico. Pred vzponom so si nekateri naložili nekaj polen, da so ohranili težo nahrbtnikov. Potem smo počasi vstopili v predel ruševja, ki je zelo podoben stezam v alpskem visokogorju. Občasno se nam je odprl pogled na Mali Snežnik (1694 m), Veliki Snežnik pa se nam je skrival za megleno zaveso. Kadar ni razgledov so oči uprte v bližnjo okolico in v tla, iščejo skrivnosti in lepote bližine. Na ogled so se nam postavile rožice v vseh barvnih odtenkih: talin, pogačice, orlice, alpski srobot, krvomočnice, še v popkih brstične in turške lilije, mračice, ranjak, modro so žareli encijani (Clusijevi svišči), še in še lepega cvetja. Leta 1964 je bil Snežnik razglašen za botanični rezervat.
Ko smo prispeli na rob prepadne stene, kjer smo pričakovali še zaplate snega, teh ni bilo več, snežno belino pa so nam pričarali alpski kosmatinci. Megla nam je za trenutek odstrla svojo zaveso in lahko smo strmeli navzdol v eno od mrazišč na dnu skrivnostne globeli. Mrazišča so vegetacijski obrat v kraških kotanjah, kjer robove prerašča bukovje, nižje so smreke, proti dnu pa ruševje in trava.
Še malo in dosegli smo 1796 m visok Snežnik, ki je najvišja slovenska zunaj alpska gora. Tik pod vrhom stoji Koča Draga Karolina, imenovana po graditelju snežniških postojank (1901 – 1933). Preko obširnih snežniških gozdov se ponujajo izjemni razgledi po večjem delu naše lepe domovine, po Istri, Kvarnerskem in Tržaškem zalivu, do Risnjaka in Snježnika. Žal nam megla vseh teh razgledov ni privoščila.
Ob povratku sem se na sedlu ozrla, tudi megla se je odmaknila in Snežniku sem lahko pomahala v slovo. Le kdo bi postavil meje kje je lepo in kaj je lepo, v naravi ni razmejitev.
Na enim od križišč smo se odcepili od prvotne poti in po drugi poti prišli do Planinskega doma na Sviščakih, kjer smo si privoščili odlično enolončnico in dobrote naših dveh slavljenk.
Da bi bolje spoznali Notranjsko smo se odločili, da se vračamo v smeri Mašuna, mimo gradu Snežnik, skozi Lož in Cerknico. Ko je avtobus prijetno brnel proti domu sem v mislih k mojim spominom na zimske vzpone na Snežnik dodala še sveže vtise tega tako želenega poletnega vzpona.
Hvala vodnikom, organizatorjem in vsem pohodnim prijateljem za prijetno preživet dan. Vsem želim lepo poletje in nasvidenje jeseni.
Zapisala: Metka Tušar
Foto: Anica Kogovšek, Jana Marušič, Stane Kržmanc in Andrej Verbič
