Spet smo se Barjani zbrali pred O. Š. Ivana Cankarja, da se odpeljemo na pohod. Oblakov avtobus nas je popeljal do vznožja čudovitega Sabotina, kamor smo bili tudi namenjeni.

Za začetek nas je pot vodila po kolesarski poti, pri hidroelektrarni  pa smo zagrizli v kar strmo pobočje. Nekaj časa smo hodili po široki in lepo narejeni mulatjeri, kasneje pa se je pot še bol postavila  pokonci. Malo pod vrhom smo si ogledali oficirski štab z vsem komfortom, ki so si ga privoščili – tudi kopalnico. Nad tem pa so vojaški rovi, skozi katere smo se povzpeli  do doma na Sabotinu. Od doma pa se nam je po kakšnih 15. minutah odprl pogled iz vrha na obe strani. Na levi strani Sveta gora ali Skalnica, na desni pa Brda . Ne smem pa pozabiti še na čudoviti ruj, ki nas je spremljal vso pot in je v jesenskem soncu žarel kot razbeljen ogenj.

Po malici in ogledom lepo urejenih ruševin cerkvice sv. Valentina smo se spustili v dolino, kjer nas je že čakal avtobus. Tudi tokrat smo imeli slavljenca, ki je poskrbel, da smo obnovili izgubljeno energijo.

Vse najboljše Janko, Milan tebi pa hvala za odličen pohod in super vodenje.

Besedilo: Zlata Kržmanc

Foto: Stane Kržmanc in Andrej Verbič